Predstavitev Bojana BREZIGARJA in uvodna beseda veleposlanika Marjana ŠETINCA
O Trstu in Slovencih 100 let po požigu ND ni mogoče govoriti brez poznavanja stanja slovenstva v Trstu pred 100 leti in letih, ki so sledila.
Slovenija je obkrožena s sosedami, ki so si leta 1941, razdelile slovensko ozemlje, seveda ob soglasju Hitlerja. Slovenci smo iz 2. svetovne vojne, zahvaljujoč NOB, izšli kot zmagovalci znotraj Jugoslavije, in si s tem zagotovili prihodnost. Zahvaljujoč ”zaveznikom”, so deli slovenskega nacionalnega ozemlja ostali zunaj RS, največji kos v Italiji, skupaj s Trstom in Gorico. Toda kosanje slovenskega nacionalnega ozemlja se je zgodilo že precej pred 2.s.v., pred 100 leti si je vsaj tretjino vzela Italija po razglasitvi premirja 11.11.1918. Italija ni spoštovala premirja, ”zmagovito” je nadaljevala z zasedanjem ozemelj, na vzhodu se je močno približala tudi Ljubljani. Na celotnem zasedenem območju je slovenski narod doživljal med obema svetovnima vojnama nesluten asimilacijski pritisk. Požig Narodnega doma 13. julija 1919, ob nizu raznarodovalnih ukrepov, je bil namenjen ustrahovanju Slovencev, izgonu in izbrisu slovenstva v Trstu. Začetek 2. s.v. je natančno pokazal aspiracije vseh štirih sosed, Italija je zasedla kos slovenskega ozemlja, z Ljubljano vred, kot ji je ”zgodovinsko” pripadalo! O drugih sosedih pa drugič. Mimogrede, čez dobre 3 mesece bo 100 let od plebiscita na Koroškem! O tem bomo jeseni imeli posebno razpravo. Trst, morda bolje: sedanja tržaška desničarska oblast je 75 let po koncu 2. s.v. ”ugotovila”, da je bil Trst ”osvobojen” 12. junija 1945, ko so slovenske in jugoslovanske enote, po sporazumu med zavezniki, zapustile Trst. Nikogar več ne zanima izgon nemških okupacijskih sil, zmaga nad Nemci. Mislim, da bo to med Slovenci še bolj utrdilo zavest, da živijo na slovenski zemlji, ki je pripadla Italiji. Se morda motim? Vsekakor tako govorijo tržaški Slovenci na prvomajskih proslavah v Križu pri Nabrežini.
Današnji govornik, podpredsednik SDMO, Bojan Brezigar, časnikar, politik, rojen 1948 v Trstu, od rojstva živi v Nabrežini in takorekoč od rojstva, ”v živo” spremlja boj ali pa obstoj Slovencev za prostor pod soncem italijanske države! Bojan Brezigar je v Slovenskem biografskem leksikonu označen kot: ”strokovnjak za manjšinska vprašanja, aktiven v Italiji in Sloveniji ter v evropskih institucijah”. Njegova biografija, ki obsega tudi knjižne objave, navajam le zadnji dve: Šest dni v Kataloniji in Pogled izza meje (zbirka kolumen objavljenih skozi dve desetletji v Večeru), je izjemna, obsega županovanje Nabrežini in Devinu, predstavnika v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine, uredništva Primorskega dnevnika, sodelovanja pri Zaščitnem zakonu za Slovence v ITA, pa do svetovalca MZZ RS in MŠŠ RS in še in še, biografija je zares obsežna in se pokriva z njegovim desetletja dolgim spremljanjem položaja slovenske manjšine na Tržaškem in širše.
Uvod v razpravo bo podal, še en Tržačan, v Trstu je preživel prvih 14 let svojega bogatega življenja, veleposlanik Bojan Grobovšek. Trstu, obdobju življenja v STO je posvetil dobršen kos svoje zadnje knjige: Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet: reminiscence in razmišljanja.
Oris problematike in uvod v predavanje in razpravo veleposlanika mag. BOJANA GROBOVŠKA
Tržačan Boris Pahor, veliki slovenski in evropski literat je nedolgo temu v svoji provokativni maniri izjavil, da so mladi Slovenci glede Trsta popolni ignoranti. Verjetno je mislil predvsem mlade v Sloveniji. Osebno pa mislim, da ignoranca ni omejena zgolj na mlade.
Trst je bil pred prvo svetovno vojno eno najpomembnejših evropskih pristanišč, in mesto z največjim številom slovenskih prebivalcev. Slovenci so bili po Italijanih v Trstu za druga največja etnična skupnost.Slovencev je bilo v kozmopolitskem Trstu več kot jih je bilo v tedaj provincialni Ljubljani. Med Slovenci v Trstu so bile prisotne vse socialne plasti mestnega prebivalstva, tudi Trstu gre zasluga, da je tedaj vsem Slovencem približal meščansko, urbano miselnost. Impozantna zgradba Narodnega doma v središču mesta, ki jo je projektiral Maks Fabiani, je bila simbol vzpenjujočega se slovenstva V njej so imele sedež številne slovenske gospodarske, politične in kulturne ustanove. Narodni dom je bil odprt tudi za hrvaške in srbske kulturne organizacije v Trstu, v njem je bil tudi hotel Balkan.
S porazom Avstroogrske in z italijansko okupacijo je bilo konec gospodarskega razcveta Trsta, ki je postal središče italijanskega skrajnega nacionalizma in fašizma. Dve leti pred prihodom fašizma na oblast fašizma v Italiji so 13. julija 1920 italijanski fašisti ob pasivnosti italijanskih oblasti požgale Narodni dom. Istega dne so fašisti v Trstu in v Gorici napadli in poškodovali številne druge slovenske ustanove ter podjetja in trgovine v slovenski lasti.
V noči 13. Julija 1920 so italijanski fašisti izvedli nad Slovenci na Tržaškem in Goriškem pogrom kakršnega so skoraj dve desetletji kasneje v takoimenovani kristalni noči izvedli nacisti nad Judi v Tretjem rajhu.
Po prihodu fašizma na oblast so fašistične oblasti začele izvajati kulturni genocid nad – po njihovem prepričanju – kulturno in civilizacijsko inferiornim slovanskim elementom v Italiji. O kulturni inferiornosti Slovencev in Hrvatov pa med Italijani niso bili prepričani zgolj fašisti. Fašizem je za Slovence na Tržaškem in Goriškem pomenil nepopisno stopnjevanje raznarodovalnega pritiska. Zaplenjeno je bilo slovensko imetje, ukinjene so bile slovenske šole, prepovedana je bila javna raba slovenščine, italijaniziralo se je celo slovenske priimke na pokopaliških kamnih. Na tisoče Slovencev se je zaradi tega izselilo v Jugoslavijo in drugam, tisti, ki so ostali in so se se fašistom upirali pa so bili deležni fizične represije. Za Slovence v Italiji je fašistično obdobje trajalo več kot dvajset let.
V Trstu se je to obdobje končalo z osvoboditvijo Trsta s strani partizanskih sil.
Nekaj tednov za tem se je partizanska vojska zaradi pritiska zahodnih zaveznikov morala umakniti iz Trsta.
Do oktobra 1954, ko je Trst dokončno pripadel Italiji, je bil Trst za Slovence na tej strani meje predmet kolektivnega hrepenenja. Dajte nam puške, gremo v Trst, so vzklikali otroci na režiranih demonstracijah v Sloveniji. Vendar Trst ni postal naš. Socialistična Slovenija je tudi po tem razdvajala slovensko skupnost v Italiji, obenem je gmotno podpirala delovanje njenih kulturnih in šolskih ustanov, socialistična Jugoslavija pa je bila zaščitnica Slovencev v Italiji.
V Trstu so bile po drugi svetovni vojni zaradi pritiska zaveznikov ponovno vzpostavljene slovenske osnovne in srednje šole. Se je pa italijanski raznorodovalni pritisk nadaljeval neformalno. Obenem Italija ni izpolnila kopice zavez do slovenske manjšine v Italiji.
Z demokratizacijo in osamosvojitvijo Slovenije se je naivno pričakovalo, da bo Italija končno izpolnila še odprte zaveze do slovenske manjšine. Trajalo je še deset let, dokler 2001 v Rimu ni bil sprejet globalni zakon za slovensko manjšino v Italiji. To smo Slovenci na eni in drugi strani meje seveda pozdravili. Toda še pred tem je šestdesetmilijonska Italija junaško ovirala 2 milijonsko Slovenijo na njeni poti v EU, jo izsiljevala in zahtevala dodatno kompenzacijo za to, kar so utrpeli po drugi svetvni vojni italijansko govoreči, ki so zapustili Istro. Leta 2004 pa je italijanski parlament uvedel celo dan spomina na fojbe in na eksodus Italijanov po drugi svetovni vojni iz Istre, Reke in Dalmacije. Fojbe so kraške jame na Tržaškem, kamor so partizani po zasedbi Trsta pometali pobite italijanske fašiste, pa tudi nekatere nedolžne žrtve maščevanja.
Nihče nima monopola nad trpljenjem, seveda tudi Slovenci ne. Dejstvo pa je, da italijanska stran manipulira s številom italijanskih žrtev v fojbah. Predvsem pa drži, da Italija po drugi svetovni vojni ni nikoli opravila samorefleksije o svoji vlogi v drugi svetovni vojni ter na o brutalni raznorodovalni vlogi fašizma med Slovenci v Italiji. Italija se za to Slovencem v Italiji ni nikoli opravičila. Italija se še ni opravičila za napad na Slovenijo v letu 1941 ter za zločine italijanskih fašistov med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Skupna komisija slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki je proučevala slovensko-italijanske odnose v letih 1880 do 1956 je že pred skoraj dvajsetimi leti zaključila s svojim delom. V skupnem poročilu so zaključki, ki so bili sprejemljivi tudi za slovenske zgodovinarjev. Vendar pa italijanski naročnik študije, italijansko zunanje ministrstvo, zaključkov te študije noče in ne želi objaviti. Zato pa italijanska stran propagira vlogo Italije kot žrtve jugoslovanskih partizanov ter ponuja izravnavo italijanskih žrtev jugoslovanskih partizanov neposredno po vojni, z žrtvami 20-letnega italijanskega fašističnega nasilja nad Slovenci v Italiji ter italijanskega fašističnega nasilja v Sloveniji v času druge svetovne vojne.
Če bo slovenski predsednik 13. julija po uradni predaji Narodnega doma Slovencem obiskal bazoviško fojbo, bo to pomenilo, da slovenska stran pristaja na takšno izravnavo.
Ob vsem tem se poraja kopica različnih vprašanj.
Kakšno je počutje med slovensko manjšino v Italiji, potem ko je občinsko vodstvo v Trstu odločilo, da bo 12.junij, se pravi dan odhoda partizanov iz Trsta, občinski praznik osvoboditve Trsta ?
Naj Slovenci z obeh strani meje ob vsem tem in italijanskem pogojevanju in izsiljevanju zamahnemo z zoko in smo zadovoljni, ker bo zgradba Narodnega doma ponovno prišla v slovenske roke ? Če bo res prišla…!?
Bi si tržaško desničarsko vodstvo dovolilo kaj takega, če bi na drugi strani meje še vedno bila Jugoslavija, Jugoslavije pa se je Italija vedno bala ?
Se morda o vsem z naše strani preveč dramatizira ?
Vprašanj je seveda še več.