Bojan Brezigar 15. marec 2021
Med nestabilnostjo politike in stabilnostjo države
1.
Z izglasovanjem zaupnice vladi, ki jo vodi nekdanji predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, se je v četrtek, 18. februarja 2021 končalo dolgo obdobje italijanske politike, ki ga je označevala običajna nestabilnost. O tem, da je italijanska politika nestabilna, pričajo znane številke. Italija je od leta 1945, to je od konca druge svetovne vojne, doživela 67 vlad, vendar to ne pomeni, da je bila država politično nestabilna. Proporčni volilni sistem, ki so ga določili po koncu druge svetovne vojne, je bil sicer razlog za vrsto vladnih kriz in različno sestavljanje koalicij, pri čemer je desetletja politiko pogojevala diskriminacija do komunistične partije, s katero krščanski demokrati, skoraj pol stoletja stranka relativne večine, niso hoteli ali niso mogli sklepati koalicij.
Tu obstaja seveda povojna izjema, ustavodajna skupščina. Takoj po vojni je krščanski demokrat Alcide De Gasperi, doma iz Trenta, ki je bil že pred prvo svetovno vojno poslanec v dunajskem parlamentu in je imel torej veliko političnih izkušenj, v ustavodajni skupščini vodil vlado, ki so jo sestavljali predstavniki vseh strank, tudi komunistične partije, razen seveda postfašistov. Po odobritvi ustave so na prvih parlamentarnih volitvah leta 1948 Krščanski demokrati premagali levico, komuniste in socialiste. S temi volitvami se je Italija odločila za zahodno politično in vojaško opcijo, to je za zavezništvo z ZDA in za vstop v vojaško povezavo, kasnejšo zvezo NATO. Naslednje vlade so sestavljali Krščanski demokrati, v glavnem v zavezništvu z majhnimi sredinskimi strankami (liberalci, republikanci in socialdemokrati); edina izjema je bila kratka, štiri mesece trajajoča vlada Fernanda Tambronija v letu 1960 z zunanjo podporo postfašistične stranke MSI. V 60. letih so se začeli v vlado vključevati tudi socialisti, ki so se medtem politično opredelili za zahodno zavezništvo v sozvočju z drugimi velikimi evropskimi socialističnimi strankami, predvsem francosko (François Mitterrand) in nemško (Willy Brandt), čeprav so na lokalni ravni ohranjali številna zavezništva s komunisti za upravljanje občin in po ustanovitvi dežel tudi nekaterih »rdečih dežel« v Srednji Italiji, predvsem velike in gospodarsko pomembne Emilije Romanje. Edina izjema je bila enostrankarska vlada Krščanske demokracije z zunanjo podporo komunistične partije, ki jo je leta 1976 vodil Giulio Andreotti, v času vala terorizma, ki je dosegel višek z ugrabitvijo Alda Mora, pobudnika zmernega odpiranja italijanske politike komunistični partiji, prav na dan, ko je bilo v parlamentu glasovanje o zaupnice Andreottijevi vladi. Dva meseca kasneje so ugrabitelji Rdečih brigad ubili Alda Mora, ozadja ugrabitve in umora pa niso nikoli docela pojasnili; znani so materialni avtorji, bili so tudi obsojeni, veliko okoliščin in ozadja pa je še vedno zavito v popolno tajnost.
Tudi ta vlada je bila kratkotrajna in kasneje se je Krščanska demokracija spet zaprla v levosredinske koalicije, ki so temeljile na zanikanju sodelovanja s komunistično partijo. V tem času je naraščala podpora socialistični stranki, katere vodstvo je prevzel Bettino Craxi, ki je bil avgusta leta 1983 izvoljen za predsednika vlade. Njegova vlada je trajala tri leta, to je bila dotlej najdaljša življenjska doba kake italijanske vlade po drugi svetovni vojni. (Leta kasneje jo je po dolžini presegla samo vlada Silvia Berlusconija v prvih letih 21. stoletja.) Vendar to ne pomeni, da je bila italijanska politika nestabilna, nestabilne so bile pač vlade, politika pa ne. Tu obstajata dve anekdoti, zapisani v nekaterih knjigah. Prva zadeva Alda Mora, ki je bil v času Nixonovega predsedovanja ZDA italijanski zunanji minister; na obisku v Washingtonu je takratnemu državnemu sekretarju Henryju Kissingerju zagotovil, da Italija je in bo vedno ostala najzvestejša zaveznica Združenih držav Amerike. Ko je leta kasneje, v času Craxijeve vlade, zunanji minister Giulio Andreotti obiskal državnega sekretarja Georgea Schultza in je slednji izrazil zadovoljstvo zaradi dolžine trajanja vlade in torej politične stabilnosti, mu je Andreotti mirno odvrnil, da je on sam od leta 1945, torej že štiri desetletja, referenčni sogovornik Washingtona in da večje stabilnosti v svetu ni. Skratka, vladne stranke so se v Italiji prepirale o marsičem, mednarodna umestitev Italije pa ni bila ves čas nikoli vprašljiva. Bila je diskriminanta o tem, kdo lahko sestavlja vlado Italije in številni avtorji to diskriminanto omenjajo tudi v zvezi z ugrabitvijo in umorom Alda Mora.
2.
Leta 1989 je padel berlinski zid in leta 1991 je razpadla Sovjetska zveza. Tudi italijanska Komunistična partija je spremenila svoje ime. Stara politična diskriminanta je padla, razpadel pa je tudi italijanski politični sistem. Velike korupcijske afere, ki so zadevale predvsem dve glavni stranki, krščanske demokrate in socialiste, so v prvi polovici 90. let 20. stoletja pretresle politični svet. Razpadla je krščansko-demokratska stranka in razpadlo je tudi volilno telo socialistov. Sam Craxi je bil obsojen zaradi korupcije, obsojeni so bili tudi številni vodilni predstavniki Krščanske demokracije in drugih manjših strank. V lovke korupcijske afere so se ponekod na krajevni ravni ujeli tudi nekateri predstavniki komunistične partije, stranke, ki je bila že takrat v fazi korenitega spreminjanja in vključevanja v evropsko socialistično stranko, seveda ne brez notranjih sporov in odcepitev nekaterih skupin, ki so ohranjale komunistično tradicijo tudi v imenu.
Predvsem razpad Krščanske demokracije in socialistov je pustil v tistem delu italijanske politike veliko praznino. Poleg tega se je Italija utapljala v finančni krizi. Prekomerna zadolžitev je predsednika vlade Giuliana Amata prisilila k dvakratnemu razvrednotenju lire, nato je Amato odstopil in predsedstvo vlade so prvič poverili strokovnjaku. To je bil guverner Banke Italije Carlo Azeglio Ciampi, prvi predsednik vlade, ki ni bil član parlamenta. Takrat je v politiko vstopil Silvio Berlusconi, uspešen podjetnik, velik prijatelj Bettina Craxija, televizijski mogotec, lastnik vseh treh takrat obstoječih televizijskih mrež in nekaterih velikih dnevnikov, ki je svojo politiko koval na dveh načelih: boj proti komunizmu, ki je bil še vedno močno prisoten v italijanski družbi, in populizmu. Bil je prvi velik italijanski in verjetno tudi evropski populist. Svoje televizije je uporabil kot mogočen propagandni stroj in v volilnem boju se je v severni Italiji povezal z Ligo, ki je v tistih letih nastala kot protest gospodarsko razvite severne Italije proti rimski politiki, z neprikritim ciljem odcepitve severa od preostale Italije. Pravzaprav sta v tistem času nastali dve veji Severne lige, ena v Lombardiji, druga v Venetu; kasneje sta se združili v eno samo stranko. V južni Italiji pa se je Berlusconi povezal z Nacionalnim zavezništvom, kot je novi sekretar Gianfranco Fini preimenoval postfašistično stranko MSI. Preimenovali sta se tudi dve največji stranki prve republike: Komunistična partija je postala Stranka demokratične levice, krščanska demokracija je spet prevzela ime Ljudska stranka iz časa, preden je Mussolini s preustrojem parlamenta odpravil politične stranke, seveda razen fašistične. Del krščanske demokracije pa je ustanovil novo stranko, ki je bila ideološkim bližja desnici. Tako se je začelo drugo politično obdobje, ki je trajalo dve desetletji.
To obdobje je označeval drugačen politični sistem. Stranke so seveda še obstajale, ampak razdelile so se v dva tabora. Desno sredino je ves čas vodil Silvio Berlusconi, na levi sredini so se voditelji izmenjavali, v zgodovino pa je prešel Romano Prodi, ki je dvakrat na volitvah premagal Berlusconija in je, med drugim, izpeljal prevzem evra. Ampak v obeh koalicijah je močno vrelo in Prodi je moral obakrat predčasno odstopiti. Tudi Berlusconi se je znašel v težavah in v svojem drugem mandatu je moral, ker je bila Italija na robu stečaja, odstopiti in prepustiti mesto Mariu Montiju, ki ga je predsednik republike Giorgio Napolitano imenoval za predsednika vlade z nalogo, da premosti finančno krizo. To je Montiju uspelo, ampak s strogimi ukrepi, med temi pokojninsko reformo in proračunskimi rezi, ki so močno prizadeli državljane. V državi je naraščalo nezadovoljstvo, pojavilo se je novo gibanje, njegov lider je bil komik Beppe Grillo, to je bilo gibanje proti »kasti«, ki je desetletja vodila državo, poimenovalo se je Gibanje 5 zvezd.
3.
Gibanje 5 zvezd si je zadalo nekatere naloge: doseči absolutno večino, zrušiti obstoječi sistem in odpraviti politično kasto, ki je desetletja vodilo državo. Svojim kandidatom je postavilo nekatere omejitve, med drugim omejitev možnosti izvolitve na največ dva mandata in nujnost, da del poslanske plače namenijo gibanju. Notranja organizacija ni bila podobna drugim strankam, ni bilo voljenih organov, Beppe Grillo je postal garant stranke in o vseh pomembnih odločitvah je odločalo članstvo s spletnim glasovanjem. Kandidati so bili lahko samo državljani, ki so bili nekaznovani in niso nikoli prej kandidirali za nobeno stranko.
Gibanje se je na volitvah leta 2013 uveljavilo, vendar ne premočno. Zmagovalec volitev je bila levosredinska koalicija, ki je v poslanski zbornici osvojila absolutno večino, ne pa v senatu. Temeljni problem volitev je bilo dejstvo, da so v teh dveh desetletjih spremenili volilni sistem, ki je zagotovil zmagovalca, če sta tekmovali dve koaliciji; Gibanje 5 zvezd je bilo dejansko nekakšna »tretja koalicija«, ki je izvolila 19 senatorjev in ni bila pripravljena sklepati zavezništva z nobeno od dveh koalicij. Demokratska stranka jih je poskusila prepričati, tudi s pomembnimi programskimi ponudbami, a ni šlo, niso sprejeli ničesar. Vmes je bil še zaplet z volitvami predsednika republike. Giorgiu Napolitanu je namreč zapadel mandat, parlament pa ni bil sposoben zagotoviti absolutne večine nobenemu kandidatu. Po več neuspešnih glasovanjih je Demokratska stranka predlagala Romana Prodija, stranke so obljubile dovolj glasov za izvolitev, na tajnem glasovanju pa je zmanjkalo 100 glasov. Zato je 88-letni Napolitano pristal na ponovno izvolitev, ki je ustava ne prepoveduje, je pa dal razumeti, da 7-letnega mandata ne bo izpeljal do konca. Dan po izvolitvi Napolitana je odstopil sekretar Demokratske stranke Pier Luigi Bersani, sicer večkratni minister in tudi strankin uradni kandidat za predsednika vlade.
Z namenom, da preprečijo nove volitve, so se nekateri senatorji Berlusconijeve stranke bolj ali manj dogovorjeno odcepili od uradne strankine linije, ustanovili svojo parlamentarno skupino in vstopili v vlado, katere vodstvo so zaupali poslancu Demokratske stranke Enricu Letti, sposobnemu politiku srednje generacije. Razvnelo pa se je v Demokratski stranki, kjer je za sekretarja kandidiral mladi župan Firenc Matteo Renzi, zelo aktiven politik, katerega so ljudje na glasovanju, ki se ga je lahko udeležil vsakdo, torej ne samo člani stranke, izvolili za liderja stranke.
Z Renzijem se je začelo novo obdobje Demokratske stranke. Novi lider je okoli sebe zbral predvsem svoje prijatelje, svojo sredinsko usmeritev je uveljavljal v stranki, ne oziraje se na dejstvo, da je bilo volilno telo Demokratske stranke povečini levičarsko, saj je bila stranka dejansko naslednica Komunistične partije. Takoj je začel rušiti vlado in je tudi dosegel njen odstop ter v februarju 2014 sam postal predsednik vlade z isto večino kot prej Letta. Zadal si je zelo ambiciozen program reform, med drugim pomembno ustavno reformo, s katero bi senat spremenil v nekakšen senat dežel z omejenimi pristojnostmi. O tej reformi in o novem volilnem zakonu se je dogovoril z Berlusconijem, ki je bil takrat voditelj opozicije, z utemeljitvijo, da morajo biti reforme izraz širokega soglasja parlamenta in ne samo vprašanje večine.
Z vsem tem ni soglašalo zgodovinsko jedro stranke, ki je izhajalo iz komunistične partije; večja skupina poslancev in senatorjev se je z Bersanijem na čelu odcepila. V tem času je tudi odstopil 90-letni predsednik republike Napolitano in Renzi je za izvolitev predlagal Sergia Mattarello, ustavnega sodnika z dolgo politično kariero, bil je veliko let poslanec in tudi nekajkrat minister. Doma iz Sicilije, je v politiko vstopil mlad, ko je mafija ubila njegovega brata, predsednika deželne vlade Sicilije. Mattarella je bil vseskozi zelo ugledna osebnost. Ni pa bil všeč Berlusconiju. Leta 1990 je namreč Mattarella odstopil kot minister iz protesta proti zakonu, ki je dejansko utrdil vlogo Berlusconija kot referenčnega zasebnega podjetnika na področju televizije.
Renzi je vodil vlado z veliko mero nadutosti, napadal je levo usmerjene skupine lastne stranke, pa tudi sindikate. Kljub temu je bil njegov začetek uspešen, saj je na evropskih volitvah nekaj mesecev po prevzemu vlade Demokratska stranka presegla 40 odstotkov glasov, kar je bil rekord v italijanski politiki. Potem je njegova popularnost začela drseti navzdol. Parlament je ne brez polemik z večino glasov odobril njegovo ustavno reformo, za katero italijanska ustava določa štirikratno branje, dvojno v vsaki veji parlamenta. Ker za reformo ni bilo dvotretjinske večine in ustava dopušča možnost referenduma, je dal sam Renzi, nanašajoč se ne javnomnenjske raziskave, pobudo za referendum, Demokratska stranka je zbrala potrebne podpise in do referenduma je prišlo 4. decembra 2016. Renzi je pri tem naredil kapitalno napako. Ni se namreč omejil na volilno kampanjo, ampak zastavil je svojo vlogo: skratka, napovedal je svoj odstop, če referendum ne uspe. S tem je odprl pot opoziciji in predvsem notranji opoziciji v lastni stranki; glasovanje se je iz odločitve o ustavni reformi dejansko spremenilo v odločitev o Renziju, katerega je podprlo komaj nekaj več kot 40 odstotkov volivcev. Upi, ki so jih Italijani polagali v Renzija, so bili očitno kratkotrajni.
Vajeti vlade je vzel v roke Paolo Gentiloni, zunanji minister v Renzijevi vladi, izkušen politik, ki je bil že prej nekajkrat minister, ampak jasno je bilo, da gre samo za obliž in da s popularnostjo Renzija pada tudi popularnost Demokratske stranke. Renzi je odstopil tudi z mesta generalnega sekretarja stranke, a je bil spomladi leta 2017 ponovno izvoljen in kot tak je popeljal stranko na volitve 4. marca 2018, na katerih je kandidiral za senatorja, polemično, kajti v propadli reformi je bilo predvideno, da senat sestavljajo predstavniki dežel.
4.
Volitve 4. marca 2018 so bile porazne za Demokratsko stranko. Zmago je slavila desnosredinska koalicija, ki so jo sestavljale tri stranke: Berlusconijeva Naprej, Italija!, Salvinijeva Liga in skrajno desna stranka Bratje Italije. Prejela je 37 odstotkov glasov in prevladala v glavnini severne in delu srednje Italije. V samem desnosredinskem taboru pa je prišlo do pomembne spremembe. Liga, nekdanja Severna liga, populistična stranka, ki je nastala v 80. letih 20. stoletja s težnjo po odcepitvi razvitih severnih regij od Italije, je prehitela Berlusconijevo stranko. Podvig je uspel strankinemu liderju Matteu Salviniju z izrazito populističnimi gesli, ki so temeljila na ustvarjanju mnenja, da je za vse tegobe Italija kriva Evropska unija. Med temi gesli je bila tudi zahteva za izstop Italije iz evra, češ da je skupna evropske valuta kriva za vse težave, pa tudi odpor do migrantov, ki so se vsakodnevno izkrcevali na obalah Južne Italije; nenazadnje pa se je Salvini uprl Montijevi pokojninski reformi, ki je dvignila starostno pokojnino na dopolnjenih 67 let. V času, ko je bil populizem na višku, so bila ta gesla zelo dopadljiva in Berlusconi, ki je bil predstavnik zmerne desne sredine, je izgubil velik del podpore. Med drugim Berlusconi sam na teh volitvah ni smel kandidirati zaradi pravnomočne obsodbe v zvezi z neko korupcijsko afero, ki jo je seveda vedno zanikal.
Ampak to je bilo le prvo presenečenje. Drugo in verjetno največje presenečenje je bila velika zmaga Gibanja 5 zvezd, ki je postalo z 32 odstotki prva stranka v italijanskem parlamentu z 225 poslanci v 630-članski zbornici in 111 senatorji v 315-članskem senatu. Tudi Gibanje 5 zvezd je uporabilo v kampanji izrazito populistična gesla, predvsem uperjena proti bankam, proti politični »kasti« in proti Evropski uniji. Njegov program je bil osredotočen na nekaj točk, med temi je bil na prvem mestu državljanski dohodek, nekakšna minimalna plača za vse, ki ne dosegajo minimalnega standarda. Poleg tega se je Gibanje 5 zvezd osredotočilo na napad na »kasto« z zahtevo po zmanjšanju števila članov parlamenta, po znižanju poslanskih plač in po ukinitvi pokojninskih ugodnosti odsluženim poslancem. Vsa ta gesla so bila med volivci zelo popularna in tako se je za to stranko odločilo veliko število prejšnjih volivcev Demokratske stranke, najmanj polovica.
Leva sredina, kjer je bila Demokratska stranka vodilna sila, je tako pristala na 23 odstotkih, od katerih je 19 odpadlo na Demokratsko stranko. Za stranko, ki je zadnjih pet let vodila vlado, je bil to pekoč poraz.
Takoj je bilo jasno, da bo sestava kakršnekoli vlade zelo težka. Gibanje 5 zvezd je zaenkrat vztrajalo pri stališču, da ne bo sklepalo koalicij, vendar je vse kazalo, da je pripravljeno na pogovore, seveda z Demokratsko stranko, ki mu je bila programsko bližja. Vendar je Renzi, ki je bil še sekretar stranke, to možnost odločno zavrnil. Napovedal je svoj odstop, vendar šele potem, ko bi bilo jasno, da stranka ne bo sklepala zavezništva z Gibanjem 5 zvezd. Predsednik republike Mattarella ja bil v težavah, ker mu kljub dolgim pogajanjem ni uspelo najti mandatarja, ki bi razpolagal z zadostno večino. Medtem pa sta se voditelja Lige Matteo Salvini in Gibanja 5 zvezd Luigi di Maio začela pogovarjati in se nekako dogovorila za vladno pogodbo, torej ne za koalicijo, ampak za dogovor o programskih točkah, ki bi jih vsaka stranka želela uresničiti. Težavno je bilo iskanje mandatarja in nazadnje je Salvini pristal na predlog, da bi vlado vodil Giuseppe Conte, profesor prava na univerzi v Firencah, ki ga je Gibanje 5 zvezd že pred volitvami evidentiralo kot možnega ministra za javno upravo. Conte je začel sestavljati vlado, vendar sprva neuspešno; programska razdalja med partnerskima strankama je bila prevelika. Mattarella je tako zaigral karto tehnične vlade, ki bi popeljala Italijo na nove predčasne volitve, našel je mandatarja, to je bil znani ekonomist Carlo Cottarelli, ki je za prejšnjo levosredinsko vlado opravil študijo o zmanjšanju izdatkov za državno birokracijo. V zadnjem trenutku, ko je bil Cottarelli že pri predsedniku republike, ki naj bi mu poveril mandat za sestavo vlade, sta se Salvini in Di Maio dogovorila ter sestavila vlado. Ne brez težav, kajti Mattarella je zavrnil imenovanje Salvinijevega evroskeptika za finančnega ministra in ga je moral Salvini zamenjati.
Kot rečeno, ni šlo za koalicijo. V vladi sta bila dejansko dva fevda. Conte naj bi bil nekakšen posrednik, bila sta dva podpredsednika vlade: Luigi Di Maio, ki je bil poleg tega tudi minister za delo in za gospodarski razvoj, vodil je torej dve zelo pomembni ministrstvi brez kakršnihkoli vladnih izkušenj, Salvini pa je poleg podpredsedstva vlade izbral notranje ministrstvo in napovedal boj proti migrantom.
Gibanje 5 zvezd je kot prvo vprašanje uvedlo državljanski dohodek; predstavili so ga kot velik uspeh, z balkona v Rimu so ga promovirali kot ukinitev revščine. Salvini je spremenil pokojninsko reformo, ki je pod določenimi pogoji omogočala upokojitev pri 62. letu starosti, poleg tega pa izvedel ofenzivo proti migrantom z zakoni, ki so odpravljali humanitarne ukrepe za pribežnike in z zapiranjem pristanišč ladjam humanitarnih organizacij, ki so reševale begunce v Sredozemskem morju. Zaradi zadrževanja migrantov na ladjah v slabih življenjskih in zdravstvenih pogojih je tožilstvo proti Salviniju uvedlo nekaj preiskav in kazenska obravnava kot posledica teh preiskav še poteka. Vlada je nekako delovala, vsak minister v svojem fevdu, njena zunanja politika se ni bistveno spremenila. Zunanji minister je bil namreč Enzo Moavero Milanesi, nekdanji sodnik na sodišču Evropske unije in minister za evropske zadeve v Montijevi in Lettovi vladi, neodvisni pravnik z izkušnjami v zunanji politiki, ki ga je verjetno predlagal Mattarella. Koalicijski stranki za to mesto nista bili zainteresirani, vse njune prioritete so zadevale notranjo politiko. Je pa prišlo tudi do afere, ki je zadevala tesnega Salvinijevega sodelavca, ki se je v Moskvi pogovarjal o neki podkupnin za Ligo; dogodek, ki še ni bil pojasnjen.
5.
24. maja 2019 so bile tudi v Italiji volitve evropskega parlamenta. Na teh volitvah je premočno zmagal Salvini. Njegova volilna kampanja je bila zelo agresivna, osredotočena na pokojninski reformi in boju proti migrantom, pa tudi boju proti mafiji z nekaterimi skoraj filmskimi scenami; na primer Salviniju, ki je plaval v bazenu vile, ki so jo zaplenili znanemu mafijcu. Skratka, bil je najpopularnejši italijanski politik, in na volitvah je presegel 34 odstotkov. Gibanje 5 zvezd je s 17 odstotki pristalo na tretjem mestu (vmes je bila še Demokratska stranka s skoraj 23 odstotki) in torej v dobrem letu dni izgubilo polovico svojih glasov. Salvini je v tem videl novo priložnost zase, sprožil krizo in v parlamentu že napovedal nove volitve.
Zasedanje senata, katerega člana sta tudi Salvini in Renzi, je bilo dramatično. Začelo se je z ostrimi medsebojnimi obtožbami Salvinija in Conteja, popolnoma daleč od vsakršne politične etike. Conte je Salvinija obtožil, da ne spoštuje temeljnih načel parlamentarne demokracije in da je vodil samo strankarsko politiko, Salvini pa je Gibanje 5 zvezd obtožil, da zavira delovanje vlade in mu stalno meče polena pod noge. Resnici na ljubo nikogar od obeh ni mogoče obtožiti, da bi lagal. Ni šlo namreč za koalicijski sporazum, ampak za pogodbo med dvema partnerjema brez nikakršnih koalicijskih zavez. Med drugim je Salvini Gibanju 5 zvezd očital, da je v Evropskem parlamentu podprlo imenovanje predsednice komisije Ursule von der Leyen in celo, da so bili ti glasovi odločilni za njeno izvolitev. Jasno pa je bilo, da Salvini želi na volitve, kar je tudi javno povedal v senatu; zamikalo ga je mesto predsednika vlade, ki bi si ga z lahkoto izboril, če bi se le ponovili rezultati evropskih volitev.
Dejansko je bila Italija takrat pripravljena na volitve; druge izhodne strategije ni bilo. Potem je v razpravo posegel Matteo Renzi. Svojo Demokratsko stranko, katere vodstvo je po njegovem odstopu prevzel predsednik dežele Lacij Nicola Zingaretti, pripadnik levega krila stranke, je obtožil, da potiska Italijo v slepo ulico in da bi z volitvami podarili državo Salviniju. Predčasne volitve je v vehementnem posegu, ki ga je državna televizija neposredno prenašala, označil kot norost. V Demokratski stranki, kateri je Renzi še pripadal, so morali zadevo resno vzeti v pretres, prav tako pa so o tem začeli razmišljati v Gibanju 5 zvezd, ki bi s predčasnimi volitvami izgubilo polovico poslancev in senatorjev in vse vladne pozicije.
Končno je Demokratska stranka pristala na pogovore s pogojem, da nova vlada ne sme temeljiti na kontinuiteti tudi kar zadeva predsednika. Ampak tu je bilo Gibanje 5 zvezd nepopustljivo: Conte mora ostati, so vztrajali. In takrat je Conte, za javnost povsem nepričakovano, vnovčil tudi podporo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je na tviterju neposredno podprl njegovo ponovno imenovanje za predsednika vlade. Veliko kasneje so mediji razkrili ozadje te podpore: nekaj časa prej je nenapovedano prišel v Italijo Trumpov pravosodni minister William Pelham Barr in Conte naj bi mu omogočil zaupni stik z italijanskimi tajnimi službami, menda v zvezi z ruskimi vplivi na ameriške volitve leta 2016. Gre za nepotrjene podatke, ki pa jih tudi nihče ni zanikal.
Po Trumpovi podpori je postalo jasno, da bo Conte ostal predsednik vlade. Demokratska stranka je nanj pristala tudi zato, ker je v zameno iztržila imenovanje Paola Gentilonija za evropskega komisarja, še prej pa je izvolila Davida Sassolija za predsednika Evropskega parlamenta. Vsekakor pa je bilo pogajanje težavno in izkazalo se je, da je Demokratska stranka popustila pri nekaterih ključnih vprašanjih, med temi zmanjšanju števila parlamentarcev in ohranjanju državljanskega dohodka. Kljub temu je bila vlada sestavljena. Zunanji minister je postal Luigi Di Maio, človek brez nikakršnih izkušenj v zunanji politiki, ki pa mu gre priznanje, da se je v nekaj tednih naučil angleščine do pogovorne ravni o splošni zadevah, notranja ministrica pa je postala prefektinja Luciana Lamorgese brez evidentirane politične pripadnosti nobeni od dveh vladnih strank. V vladno koalicijo je vstopila tudi majhna stranka skrajne levice.
Komaj je vlada začela delati, je prišlo do prvega pretresa. Contejeva vlada je zaprisegla 5. septembra 2019 in Matteo Renzi je manj kot dva tedna kasneje, 18. septembra napovedal ustanovitev nove stranke Italia viva, Živa Italija. To je bilo sicer pričakovano, kajti med Renzijem in novim vodstvo Demokratske stranke ni bilo nobenega dialoga, kaj šele soglasja. Nepričakovano pa je bilo dejstvo, da je Renzi stranko ustanovil le nekaj tednov potem ko je s svojim nastopom v senatu dejansko prisilil Demokratsko stranko, da pristane na vlado z Gibanjem 5 zvezd. Renzi je svojo stranko postavil v sredino političnega prostora in številni komentatorji so ocenili, da želi postati italijanski Macron, le da številke tega niso potrjevale. Vse takratne in kasnejše javnomnenjske raziskave namreč namenjajo Renzijevi stranki manj kot 3 odstotke glasov. Vsekakor je Renzi ostal v vladni koaliciji in tudi dve ministrici in en podsekretar, ki so bili v Contejevi vladi, so ostali na svojih mestih. V Renzijevo stranko je prestopilo 27 poslancev, 17 senatorjev in en evropski poslanec. To je bilo veliko število, kajti v času, ko so ob volitvah leta 2018 sestavljali kandidatne liste, je bil Renzi še lider Demokratske stranke in je veliko svojih ljudi postavil na izvoljiva mesta.
Vlada je v začetku delovala brez presežkov, potem je izbruhnila pandemija. Prvi primer so v Italiji zabeležili 20 februarja 2020, v začetku marca pa so že razglasili pandemijo. Contejeva vlada je v spomladanski fazi uspešno kljubovala koronavirusu. Nekatera področja, predvsem Lombardija, so bila sicer močno prizadeta, ampak vladni ukrepi so bili učinkoviti; država je bila zaprta, ljudje so morali ostati doma, delo se je odvijalo le v podjetjih, ki so bila nujna za zagotavljanje hrane in nujnih dobrin. Vse šole so bile zaprte. Ljudje so ukrepe dosledno spoštovali in popularnost predsednika Conteja je zelo narasla, dolgo je presegala 60 odstotkov, kar se je v zgodovini italijanske republike redko dogajalo. Poleti 2020 je vlada omilila ukrepe, kar je med ljudmi ustvarilo prepričanje, da je najhujše mimo in ko je jeseni začelo naraščati število okužb in tudi smrtnih primerov je bila zmeda precejšnja. Nekateri ukrepi so bili nejasni, spreminjali so se iz tedna v teden, ljudje marsikdaj niso vedeli pri čem so, naraščala je brezposelnost in socialnih stisk je bilo čedalje več, opozicija pa je to izkoriščala za napade na vlado. Conteju je s pomočjo Gentilonija in privoljenjem Ursule von der Leyen uspelo Italiji zagotoviti 209 milijard evrov iz evropskega sklada New Generation EU, v Rimu pa se nikakor niso mogli zediniti o namembnosti teh sredstev, predvsem pa ne o tem, kdo bo ta sredstva upravljal. Conte je namreč predlagal, da bi ta sklad upravljala posebna ekipa, skupinica kakih osmih menedžerjev in četa 300 strokovnih sodlavcev, pod okriljem predsedstva vlade. S tem niso soglašali ministri, ki niso hoteli prepustiti Conteju upravljanja teh sredstev, pa tudi ostale koalicijske stranke ne; nezadovoljstvo je blo celo v Gibanju 5 zvezd. Mandat temu parlamentu zapade spomladi leta 2023 in tolikšna sredstva v času pred volitvami bi lahko prinašala veliko prednost tistemu, ki bi jih upravljal.
Renzi ni zamudil priložnosti. Tako kot je leta 2019 postavil Contejevo vlado, jo je tokrat tudi zrušil. 13. januarja 2021 je izstopil iz koalicije, odpoklical svoji ministrici iz vlade in napovedal, da ne bo glasoval za letno poročilo o pravosodju, ki je bilo na dnevnem redu naslednji teden. Svoj poseg je osredotočil na osebni napad na Conteja. Očital mu je vrsto pomanjkljivosti, od upravljanja pandemije do pretirano dolgega zaprtja šol, pa seveda netransparentnost glede upravljanja evropskih sredstev. Govoril je tudi o zunanji politiki, o nejasnih odnosih z Rusijo in s Kitajsko in o bližini s Trumpom, ki je bil poražen, in Borisom Johnsonom, ki ni več v Evropski uniji. Zelo subtilna je bila njegova kritika Conteju, da je sam upravljal tajne službe, namesto da bi to funkcijo nekomu poveril, kar je bila vsaj zadnja leta konstanta vseh predsednikov italijanskih vlad. Nekako nehigiensko je, tako Renzi, da predsednik vlade sam nadzira tajne službe; namig na obisk Barra je bil primerno prikrit. In tu je Renzi odkrito povedal, da Conte ni edini možen predsednik vlade in je mimogrede omenil, da je njegova stranka pripravljena podpreti tudi institucionalno vlado. Naslednjega dne je Conte odstopil.
6.
Predsednik republike Sergio Mattarella se je znašel pred zelo zahtevno nalogo. Med drugim ga je bremenilo, kar se je zgodilo z njegovim predhodnikom Giorgiom Napolitanom, ki je moral po sili razmer pristati na ponovno izvolitev. Zato je sredi vladne krize, 2. januarja Mattarella izkoristil priložnost, da ob 130. obletnici rojstva predsednika republike Maria Segnija, opozori na njegov predlog, da bi v ustavi ukinili možnost ponovne izvolitve predsednika republike. Istočasno bi odpravili določilo, da v zadnjih šestih mesecih mandata predsednik ne sme razpustiti parlamenta; to določilo je v ustavo vključila zakonodajna skupščina, da onemogoči predsedniku republike, ki bi se potegoval za ponovno izvolitev, da bi z razpisom volitev olajšal pot do drugega mandata. Ta namig na Segnijev predlog so vsi razumeli kot jasno sporočilo, da Mattarella ne bo pristal na drugi mandat, niti začasno. Nekateri mediji so namreč začeli namigovati, da bi Conte v primeru ponovne izvolitve za premiera predlagal Mattarelli drugi mandat do izteka zakonodajne dobe spomladi leta 2023, nakar bi se sam potegoval za predsedniško mesto. Skratka, Mattarella je hotel pravočasno razjasniti to vprašanje.
Časa za razpust parlamenta je bilo torej samo še nekaj mesecev. Po Contejevem odstopu je bilo veliko nejasnosti in še več neznank; gotovo je bilo le eno, da predčasnih volitev ne bo, delno zaradi pandemije, delno zato, ker so medtem sprejeli ustavno reformo o znižanju števila poslancev in senatorjev ter je bilo vsem jasno, da bo pot do ponovne izvolitve veliko težja kot doslej in najmanj 345 sedanjih članov parlamenta bo zagotovo ostalo doma; poleg tega pa je prevladalo prepričanje, da volitev ne bo zaradi velikega evropskega financiranja 209 milijard, kjer želijo biti vsi zraven.
Najprej so poskusili zakrpati Contejevo večino v senatu, kjer je zaradi izpada Renzijevih pristašev ostala koalicija brez večine. Poskusili so prepričati nekaj senatorjev k prestopu in ustanovili novo senatno skupino, vendar premalo. Beseda je torej pripadla predsedniku republike, ki je opravil krog posvetovanj, kjer je ugotovil, da obstaja še pripravljenost za obnovitev koalicije, le da je Renzi postavil zahtevo po zamenjavi predsednika vlade kot pogoj, kateremu se ni nameraval odpovedati. Demokratska stranka je skupaj z Gibanjem 5 zvezd vztrajala pri ponovnemu mandatu Conteju. Po nalogu Mattarelle je posvetovanje nadaljeval predsednik poslanske zbornice, predstavnik Gibanja 5 zvezd Roberto Fico, ki je po mučnih sestankih sporočil predsedniku republike, da ne obstaja možnost obnovitve koalicije. Mattarella je v dramatičnem nagovoru sporočil, da je stanje zelo resno, da obstajajo prednostne naloge, spopad s pandemijo, organizacija cepljenja in program investicij sklada New generation EU ter napovedal, da bo posledično ukrepal ter pozval vse stranke k odgovornosti. Naslednji dan je poveril Mariu Draghiju mandat za sestavo vlade.
O Draghiju se je že dolgo govorilo. Nekdanjega guvernerja Evropske centralne banke, ki je bil prej guverner Benke Italije, še prej pa generalni direktor italijanskega finančnega ministrstva, so že dolgo omenjali kot potencialnega predsednika vlade in celo predsednika republike. Prvi ga je baje omenjal prav Renzi v času, ko je Draghiju zapadel mandat v ECB. Gre za pomembno osebnost, zelo spoštovano, »rešitelja evra« kot piše na plaketi, ki mu jo je ob koncu mandata podelil Evropski parlament.
Po imenovanju mandatarja je v strankah vrelo. Brezpogojno mu je podporo zagotovil Renzi, sledila je Demokratska stranka, poleg nje z nekaj pomisleki levica in nato tudi Berlusconi, ki ni zamudil priložnosti, da se je pohvalil, da je prav on kot predsednik vlade predlagal Draghija za guvernerja centralne banke. Velike pomisleke je imel Salvini, ki je šel na pogovore s svojimi prednostnimi točkami, Gibanje 5 zvezd, katerega delegacijo je po dolgem času vodil komik Beppe Grillo, je govorilo predvsem o okoljevarstvenih vprašanjih. Edino Giorgia Meloni, voditeljica skrajno desne stranke Bratje Italije, je že v začetku napovedala, da ostane v opoziciji.
Draghi, ki je znan po svoji redkobesednosti, se je z vsemi strankami sestal dvakrat. Prvič je poslušal predloge strank, drugič jim je obrazložil svoj vladni program. O imenih se niso pogovarjali, tako so vsaj vsi zagotavljali. Jasno pa je bilo, da Draghi ni želel tehnične vlade, ampak mešano vlado, v kateri bi bili poleg politikov tudi strokovnjaki, ki jim zaupa. Se je pa Draghi sestal tudi s predstavniki sindikatov, delodajalcev, dežel in krajevnih uprav ter okoljevarstvenih organizacij, katerim je napovedal ustanovitev ministrstva za okolje in ekološko tranzicijo, ki ga je zahteval Grillo, pa tudi ministrstva za turizem, ki ga je zahteval Salvini.
Pri sestavi vlade je Draghi ubral popolnoma novo pot. Velikim strankam je namenil po tri ministrska mesta, malima strankama pa po eno. Kar nekaj ministrov prejšnje koalicije je potrdil. Poleg tega je v vlado imenoval nekaj zelo uglednih strokovnjakov, ki se bodo ukvarjali predvsem z razvojem, ki bo – tako Draghi – ekološko naravnan in torej z investicijami omenjenih 209 milijard. Stranke, ki so predhodno zagotovile Draghiju podporo, so bile z rešitvijo zadovoljne, edino v Gibanju 5 zvezd je zavrelo; vstop v vlado je odobrilo članstvo s 60-odstotno večino, ki je pritrdilno odgovorila na dokaj zavajajoče vprašanje, ki se je nanašalo predvsem na novo okoljevarstveno ministrstvo. 14 senatorjev gibanja je kljub temu glasovalo proti zaupnici, v poslanski zbornici jih je bilo proti 15, štirje so se vzdržali, 12 pa se jih glasovanja ni udeležilo. Vodstvo gibanja je že napovedalo množične izključitve. Dejstvo je, da se je gibanje razdelilo in bodo odpadniki morda ustanovili novo stranko. Ampak na večino to ne bo vplivalo. Za zaupnico je v senatu glasovalo 262 senatorjev (od skupnih 315), v poslanski zbornici pa 353 poslancev (od skupnih 630).
Prezgodaj je za napoved, kako bo vlada delovala. Njena sestava pa že daje jasno razumeti, da Draghi ne bo napovedal vojne strankam. Ministrov iz vrst strank bo pač pustil, da delajo naprej. Jasno je, da bo velike zunanjepolitične poteze (G7, G20, kateremu Italija letos predseduje, odnose z EU) upravljal sam, prav tako je jasno, da sodijo v njegovo pristojnost vse reforme, saj je na ključna mesta imenoval strokovnjake, ki jim zaupa. Ne namerava se vključevati v tekočo politiko, sicer pa ostaja redkobeseden, ne pojavlja se na družbenih omrežjih, ne zaustavlja se z novinarji, katerim je zaželel uspešno delo. Skratka, nov veter v vrhu italijanske politike.
7.
Vsaka napoved je zelo tvegana. Finančno in gospodarsko stanje Italije je zelo težko, tudi evolucija pandemije je velika neznanka. V Draghija polaga država velike upe, tudi pričakovanja so zelo velika in verjetno celo prevelika. V nekaj mesecih ni mogoče spremeniti več desetletnega utečenega stanja. Zlasti reforma državne uprave je zelo zahteven posel. Lažje bo z gospodarstvom, ki je bilo vedno zelo prilagodljivo in dovzetno za spremembe. Vendar pa je po splošnem mnenju v tem času Draghi res edini Italijan, ki uživa ugled in spoštovanje velike večine prebivalcev, od politikov in birokratov do navadnih državljanov; verjetno je v tem trenutku res najboljša izbira za Italijo.
Kakšna bo njegova usoda, je seveda še neznanka. Kdor bi si upal tvegati napoved, bi lahko povzel govorice, ki se pojavljajo v medijih. Rečeno je bilo, da bodo februarja, to je čez leto dni, volitve novega predsednika republike. Čeprav je pogosto veljalo načelo, da prvi kandidat ne prodre, načelo, ki ga Italijani povzemajo po Vatikanu, kjer je znano, da se, kdor odide v konklave kot bodoči papež, nato vrne kot kardinal, obstajajo tudi izjeme. Francesco Cossiga in Carlo Azeglio Ciampi sta bila izvoljena že v začetnih glasovanjih.
Izvolitev Draghija bi ustrezala tudi nekaterim strankam, predvsem v desnem taboru, ki računa na zmago na prihodnjih volitvah; take so namreč zdaj javnomnenjske raziskave. Draghi bi bil nevtralen predsednik, poleg tega bo moral seveda pustiti mesto predsednika vlade in nekako naravno bi bilo, da bi razpustil parlament in bi bile spomladi leta 2022 predčasne volitve, približno leto pred iztekom rednega mandata parlamenta. Ampak to so seveda špekulacije, predvsem ocene novinarjev, ki temeljijo na sedanjem stanju, torej preden bo možna ocena o uspehih Draghijeve vlade, ali morda tudi o njenih neuspehih.
Medtem prihaja tudi do sprememb v politiki italijanskih strank. Odstopil je sekretar Demokratske stranke Nicola Zingaretti in ne njegovo mesto je bil plebiscitarno izvoljen Enrico Letta, torej človek, ki ga je pred nekaj leti Renzi zgrda odstranil s premierskega stolčka. Zingaretti je odraz levega krila strankr, Letta izhaja iz nekdanje krščanske-demokratske stranke, je človek, ki uživa veliko podporo Romana Prodija. Ni še znano, kako se bo končal notranji boj v Gibanju 5 zvezd. Pričakovan je tudi pretres na desnici. Salvini pozablja, da je bil ptrvi evroskeptik in njegovi poslanci v Evropskem parlamentu niso več navdušeni nad prišadnostjo skupini, ki jo vodi Marie Le Pen in nekateri celo razmišljajo o vstopu v Evropsko ljudsko stranko, ki pa jih – vsaj zaenkrar – seveda ne mara. V italijanskem parlamentu so odpadniki Gibanja 5 zvezd edina leva opozicija, Bratje Italije Giorgie Meloni pa edina desna opozicija. Skratko, politika se je močno premešala, v kratkem pa bistvenih pretresov ni na vidiku, vsaj so februarja, to je do volitev predsednika republike.
Kakorkoli že, Italija je v svoji pregovorni politični nestabilnosti tudi tokrat dokazala, da je v ključnih trenutkih zelo stabilna in da je njena politika pravzaprav odgovorna. Tu ne gre samo za Morovo in Andreottijevo anekdotično izjavo o odnosih z ZDA, čeprav ni izključeno, da so prav odnosi s Trumpom, torej z anomalijo v ameriški sicer konzistentni atlantski politiki, odločilno vplivali na padec Contejeve vlade. Gre za nekakšno nacionalno težnjo k samozaščiti, ki je morda tudi posledica popuščanju Mussoliniju po koncu prve svetovne vojne. Takrat so se med seboj sprte stranke odpovedale svoji odgovornosti in prepustile kralju, da je Mussoliniju podelil nalog za sestavo vlade. Vemo, kako se je to končalo.
Ta samozaščita je kar nekajkrat v povojni zgodovini Italije prevladala nad interesi posameznih strank: z De Gasperijem, ki je bilo treba na novo vzpostaviti demokracijo in sprejeti ustavo, z Morom, ko je bilo treba povezati med seboj alternativne stranke za boj proti terorizmu, s Ciampijem, ko je bilo treba premostiti razpad sistema zaradi korupcijske afere, z Montijem, ko je bila država na robu finančnega zloma in sedaj z Draghijem, ko sredi pandemije Evropska unija terja od Italije razvojni načrt za novo generacijo. Politika, ki je pregovorno nestabilna, na kar kaže 67 vlad od konca druge svetovne vojne do današnjih dni, je znala v ključnih trenutkih premostiti spore in postaviti interese države pred interese posameznih strank.