SVET IN MULTILATERALNO SODELOVANJE

Dr. Danilo Türk: 

SVET IN MULTILATERALNO SODELOVANJE

Prispevek naslavlja poglavitna globalna vprašanja in problem multilateralnega sodelovanja v našem času ter nekaj ocen glede položaja Slovenije.

• Multipolarni svet

Svet je danes soočen z dvema vrstama nevarnosti: na eni strani s tistimi, ki izvirajo iz dinamike odnosov med velikimi silami, zlasti med Kitajsko in ZDA, in, na drugi strani, s tistimi, ki so posledica globalnih izzivov, kot sta sedanja pandemija in globalno segrevanje. Mednarodni sistem v teh razmerah ne deluje dobro. Komunikacija med velikimi silami je omejena, v kolikor sploh obstaja, pobud za reševanje raznih problemov je malo, enostranske akcije pa bolj zapletajo probleme, kot pa da bi jih pomagale reševati.

Politično gledano nastaja nov multipolarni svet, ki ga označujeta hkrati tekmovalnost in sodelovanje velikih sil. Ta hkratnost tekmovanja in sodelovanja je najbolj zanimiv vidik. To je svet brez naravnih sovražnikov ali večnih zaveznikov. Danes so poglavitni igralci včasih zavezniki in drugič tekmeci. Politika v tem sistemu je politika variabilnih vsot in variabilnih geometrij, nerealno in nespametno je računati na večne zaveznike in videti v drugih naravne sovražnike. 

To ni nova hladna vojna dveh antagonističnih sistemov in tudi ni športno tekmovanje, v katerem mora nekdo izgubiti, ker je nekdo drug zmagal. Oboje je relativno. Dobivamo ali izgubljamo lahko vsi ali posamezne skupine držav, katerih interesi so prepleteni – včasih se ujemajo, spet drugič si nasprotujejo. Odnosi med ZDA in Kitajsko niso »nova hladna vojna« – navzlic sedanjim napetostim. Medsebojna prepletenost je prevelika, da bi se sprevrgla v pravi antagonizem, in to velja tudi za prepletenost interesov drugih vplivnih držav z interesi Kitajske. 

Odnosi med ZDA in Kitajsko so in bodo še dolgo  osrednjega pomena v globalni politični dinamiki. Vendar – in tu je pomembna značilnost – njuni medsebojni odnosi bodo puščali veliko prostora za druge velike sile. Prostor bo tudi za kolektivne iniciative srednjih in manjših držav, ki bodo morale skrbno preračunavati svoje možnosti, svoje interese in cilje, in paziti, da bodo stregle svojim interesom in ne interesom drugih. Za Slovenijo je v tem kontekstu seveda najpomembnejše vprašanje, kakšna naj bo vloga Evropske unije.

Evropsko unijo v teh razmerah čakajo zahtevne naloge. Transatlantsko partnerstvo bo zahtevalo inovacije – obnavljanje starega ne bo mogoče, ker to ni v interesu niti ZDA niti EU. Ena in druga stran bosta svoje cilje in aktivnosti morali določiti na novo. V članku, ki ga je v reviji Foreign Policy nedavno objavil Josep Borrel, lahko preberete, da je vloga ZDA v Evropi nujna, da pa moramo Evropejci narediti več za lastno varnost. Torej, neke vrste namig na »strateško avtonomijo«, ki pa doslej še ni bila nikjer dovolj jasno opisana, kaj šele opredeljena. 

Nadalje, Kitajsko vidi Borrell kot partnerja, tekmeca in sistemskega rivala. Na drugi strani pa EU in ZDA družijo skupne vrednote, zato za EU ni mogoča »ekvidistanca« do ZDA in Kitajske. Vendar, nadaljuje Borrell, je pomen evropskih trgovinskih in investicijskih vezi s Kitajsko takšen, da EU nima nobenega interesa za tako imenovani »decoupling«, modni termin za prekinjanje povezav s Kitajsko. Z drugimi besedami, EU nima interesa biti instrument ameriške politike do Kitajske. Svojo vlogo bo, seveda, morala še zgraditi.

Evropska unija bo morala tudi opredeliti svoj odnos do Rusije. Ponavljanje kritike »ruske agresivnosti« in podaljševanje sankcij sta zgolj nekakšno nadomestilo politike. Sankcije so neučinkovit instrument, ki poleg ostalega zmanjšuje prostor za pogajanja. Rusija se bo, kot kaže izid nedavne vojne v Gorskem Karabahu, tudi v prihodnje potrudila za ohranitev prevlade v svojem interesnem območju. To je stalnica ruske zunanje politike, ki je EU ne more spremeniti. Za ureditev odnosov z Rusijo bi  EU potrebovala dobro mero realizma ter inovativnosti, z namenom najti skupne definicije varnosti in meja dopustnega ravnanja ene in druge strani.

Ta čas ni mogoče biti optimist glede »geopolitične vloge EU«, ki jo je ob nastopu funkcije najavljala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Razhajanja interesov in politik znotraj EU so prevelika, skupna zunanja politika pa še ne obstaja. Veliko bi bilo že, če bi v prihodnjih dveh letih lahko videli inteligentne prve poteze v graditvi geopolitične vloge EU.

• Multilateralno sodelovanje

Nekaj potez bo mogoče izvesti v multilateralnem okviru. V letu 2021 bodo v ospredju tri naloge:

1. COP 26 v Glasgowu: Konferenca pogodbenih strank Pariškega podnebnega sporazuma bo pomembna preizkušnja globalnega sodelovanja in odgovornosti. Signali iz EU, ZDA in Kitajske so obetavni. Velika Britanija bo po Brexitu imela močan »apetit« izkazati globalno vodstvo. Trenutek je primeren za globalni transformacijski napor. Prihodnost sveta se odloča na »podnebni fronti«. Prihodnji meseci bodo pomembni kot že dolgo ne.
2. COVID 19, cepiva in reforma Svetovne zdravstvene organizacije (WHO): Slika je nejasna. Prevladuje »nacionalizem cepiv«, velike sile jih poskušajo uporabiti za svoje prioritete – domače in mednarodne. Kitajska je videti v prednosti kot dobaviteljica cepiv v državah v razvoju. Multilateralni okvir (COVAX) se mora šele vzpostaviti. Poročilo WHO o izkušnji s pandemijo, ki bo predloženo v teku l. 2021, bo pokazalo tudi doseg reforme. WHO potrebuje močnejše pristojnosti in večjo podporo (tudi finančno), vendar še ni jasno, o čem bo možen sporazum.
3. Svetovna trgovinska organizacija (WTO): Nova ameriška administracija se bo morala odločiti glede podpore eni od dveh kandidatk za položaj generalne direktorice. Konsenz je možen, ni pa še jasno, ali bo dosežen. Možno (in nujno) bo tudi obnoviti in morebiti reformirati sistem reševanja sporov. Tudi tu je konsenz na dosegu role, vendar bo odločilno, kako bodo k dosedanjim predlogom pristopile ZDA. Seveda obstaja poleg teh dveh neposrednih prioritet še bolj temeljna potreba reforme svetovnega trgovinskega sistema – zlasti na področju državnih subvencij in zaščite intelektualne lastnine. To sta veliki vprašanji. WTO in njen predhodnik GATT sta v preteklih desetletjih doživela že zelo velike spremembe, ki jih je narekoval svetovni gospodarski položaj, tako da tudi sedaj ni nepredstavljiva možnost ambiciozne reforme na omenjenih dveh – in drugih področjih.

Vloga OZN se je v preteklem desetletju vztrajno zmanjševala in je danes omejena na humanitarno področje in podporo projektom kot je COP 26. Navzlic temu pa je tudi OZN še naprej pomembno torišče dejavnosti EU. Pomagalo bi, če bi EU razvila jasno, lastno identiteto v Varnostnem svetu, ob vodilni vlogi Francije in dobri organizaciji nestalnih članic Varnostnega sveta iz Evropske unije. 

Poleg teh, »očitnih« nalog na multilateralni ravni, pa je treba upoštevati še globljo stvarnost. V globalnem sistemu multilateralnega sodelovanja potekajo procesi fragmentacije. Razhajanja med velikimi silami se pogosto izražajo v »multilateralizmu  à la carte.« Ta pristop je opažen pri vseh velikih silah, najbolj jasno pa izražen v praksi ZDA, ki so znale v preteklosti, že pred Trumpom, prostodušno povedati, da je multilateralno sodelovanje zgolj eden od instrumentov politike, ki ga bodo uporabljale po svoji presoji in pri tem same izbirale partnerje – »podobno misleče« (»like minded«) in koalicije voljnih (»coalitions of the willing«). Hkrati so si pridržale možnost unilateralnega delovanja. Tudi prihajajoča administracija predsednika Bidna ima svojo selekcijo prioritet in že izraža interes oblikovati in voditi skupine – med drugim  z »Vrhom demokracij« (»Summit of Democracies«), ki ga namerava sklicati novi predsednik. 

• Položaj Slovenije

V času osamosvajanja Slovenije je akademik Veljko Rus poudaril, da si mora Slovenija zastaviti vprašanje, zakaj obstaja kot samostojna država v globalnem svetu. To vprašanje je bilo zastavljeno na akademski način in doslej ni bilo predmet resne razprave. Odgovori so bili parcialni in pragmatični. 

Seveda je bila osamosvojitev sama po sebi nujna iz povsem eksistenčnih razlogov. Vzpostavljanje položaja države v svetu pa je stvar politike kot procesa in konkretnih korakov. Nekateri med njimi so bili uspešni in nujni (vstop EU), nekateri pa – npr. članstvo Slovenije v Varnostnem svetu 1998-1999 uspešni, četudi ne nujni. Lepo je bilo brati v Financial Timesu l. 1999, da ima Slovenija v Varnostnem svetu »močnejšo vlogo, kot ji jo daje njena teža« (»Slovenia is punching above its weight«), in da je dala na mizo konstruktivne argumente, ki so prevladali.

Položaj države v mednarodni skupnosti se oblikuje kontinuirano, označujejo ga obdobja napredka in nazadovanja. Za Slovenijo je mogoče reči, da je do vstopa v EU in NATO napredovala, pozneje pa je svojo vlogo iskala – včasih bolj, drugič manj uspešno. Slovensko predsedovanje EU v letu 2008 je bilo uspešno, kasnejše pretirano osredotočanje na Hrvaško (posledica bolj notranjepolitičnih preračunavanj, kot pa zunanje politike kot take) pa nam ni koristilo. Napredovali smo v odnosih z Italijo in ohranili dobre odnose z Avstrijo in Madžarsko. V EU je bila Slovenija konstruktivna, četudi ne izrazito vidna članica. Občasno se je izkazala z zanimivimi iniciativami v OZN (mednarodni dan čebel – pomemben v kontekstu biološke raznovrstnosti) ali z glasovanji, v celoti pa je delovala benigno. Napak, kakršna je bila priključitev Vilenski deklaraciji l. 2003, Slovenija ni ponavljala.

S sedanjo vlado pa je Slovenija naredila nekaj zaskrbljujočih potez. Njena kritika domnevno »pro-ruske« politike prejšnjih vlad je vredna začudenja. Njeno abruptno zavračanje sodelovanja s Kitajsko glede tehnologije G5 in izključevanje kitajskih kandidatov za gradnjo drugega tira Koper – Divača je nerazumno in verjetno tudi protiustavno. Njeno »dvorjenje« politiki, ki jo simbolizirata Mike Pompeo in Donald Trump, je nerazumno in neokusno. Čivkanje, ki si ga je privoščil predsednik vlade ob nedavnih volitvah v ZDA (zlasti ocenjevanje izvoljenega predsednika Bidna za »enega najšibkejših predsednikov v zgodovini«), je svetovni unikum. Prizadelo je ugled Slovenije in načelo njeno verodostojnost.

Te dejavnosti potekajo vzporedno z vse tesnejšo navezavo slovenske vlade na  predsednika madžarske vlade Orbana. Nastaja vtis o vključevanju Slovenije v nekakšno »skupino podobno mislečih« z Madžarsko in Poljsko, morebiti tudi z Bolgarijo in s Srbijo. Ta vtis je negativen za ugled Slovenije in za njeno verodostojnost.

Posebno zaskrbljujoča pa je teza sedanjega predsednika vlade, izražena med drugim v njegovem nedavnem pismu predsednikom držav ali vlad EU, da so bile parlamentarne volitve v Sloveniji l. 2014 »ukradene«. Ta izjava, izražena v formalni komunikaciji na najvišji ravni najavlja nevarno prakso: Če sedanji predsednik vlade in njegova stranka ne bosta zadovoljna z rezultati prihodnjih volitev, bosta razglasila volitve za »ukradene«. To seveda pomeni zavračanje legitimnosti volitev in ogroža obstoj demokracije. Tak razvoj vidimo ta čas v ZDA in prav mogoče je, da se bo v ZDA še ponovil, in da bo dobil svoje posnemovalce po svetu, morebiti tudi v Sloveniji.

Kako torej naprej? Odgovor za prihodnost zunanje politike Slovenije se nahaja v njeni notranji politiki. V Sloveniji je zunanja politika tradicionalno podrejena notranji politiki in ta čas tudi prav izrazito politiki največje koalicijske stranke. Ta položaj ni vzdržen. Največjo odgovornost zanj nosi državni zbor, ki mora doseči spremembo kurza zunanje politike, ali pa zamenjati vlado.

Seveda pa se s tem naloge še ne končajo. Slovenija ta čas ne dosega dostojnega mesta na mnogih lestvicah mednarodnih primerjav, tudi tistih, ki merijo stanje svobode izražanja in demokracije. Treba je storiti vse, da se položaj Slovenije izboljša. 

Največji izziv pa predstavljajo naloge na področju podnebnih sprememb in prehoda v brezogljično družbo. Tu Slovenija izrazito zaostaja. Gre za eksistenčno vprašanje in najpomembnejšo prioriteto Evropske unije. Slovenija potrebuje resnično strategijo, ki bo omogočila prehod v brezogljično družbo. S tem se v današnjih razmerah zagotavlja prihodnost naroda in države, pa tudi uspeh in ugled njene zunanje politike.

 

Ljubljana, 16. 12. 2020