6. oktober 2021 – dr. Ernest Petrič
Uvod VP Marjan Šetinc
Veleposlanik, profesor, dr. Ernest Petrič, je bil v svoji bogati poklicni in politični karieri tudi član vlade (pod predsednikom Stanetom Kavčičem) poslanec, državni sekretar, svetovalec predsednika…
Prof. dr. Petrič je začel svojo kariero v akademskem svetu, v 60-ih letih prejšnjega stoletja se je podal v politiko, vrnil v akademsko sfero in angažiral v klubih OZN, ki so ga popeljali v mednarodne odnose in diplomatsko kariero od Indije, Washingtona, New Yorka, Dunaja.
V zadnjih desetih letih smo ga spoznali kot ustavnega sodnika, sedaj pa ponovno predava in vodi katedro za mednarodno in evropsko pravo na Evropski pravni fakulteti Nove univerze (Nova Gorica in Ljubljana) in nepoklicno opravlja funkcijo svetovalca v uradu predsednika Boruta Pahorja. Junija 2020 ga je vlada RS imenovala v Beneško komisijo.
Napisal je številne članke in več knjig. Leta 2010 je izšlo njegovo temeljno delo o zunanji politiki: Zunanja politika – Osnove teorije in praksa.
Kot veleposlanik pri UN, je bil leta 2007 izvoljen za predsednika International Law Commission – Komisije za mednarodno pravo.17 Novembra 2011 – je bil Dr. Petrič, tedaj tudi predsednik Ustavnega sodišča, drugič izvoljen za člana International Law Commission (ILC) in 3. novembra 2016 v tretji mandat, ki se letos izteka.
ILC – Komisijo za mednarodno pravo so Združeni narodi vzpostavili leta 1948, njena primarna naloga je kodifikacija in razvoj mednarodnega prava, sestavlja jo 34 mednarodnih pravnikov, ki imajo vsakoletna zasedanja v Ženevi.
In na SDMO je dr. Petrič nastopil prav v tej vlogi.
V obdobju od 2007 se je v svetu marsikaj spremenilo. Najbolj pereče vprašanje današnjega časa so klimatske spremembe, ki že sedaj in bodo v prihodnje vplivale na sobivanje na našem planetu (dvig morja, suše, neurja idr., posledice bodo konflikti, boj za vodo, migracije in še marsikaj…)
Združeni narodi so že 1992 sprejeli Okvirno konvencijo o klimatskih spremembah.
Od tedaj se je zgodil Rio de Janeiro Earth Summit 1992, Kyoto Protokol 1997, Johannesburg (WSSD) 2002, (Leta 2002 smo v Johannesburgu ponovili milenijske cilje UN, ki so bili usmerjeni v zmanjševanje revščine in sonaravni razvoj.) Na okoljski konferenci v Varšavi 2013, COP19 or CMP9 je bil sprejet sporazum, da vse države takoj pričnejo z omejevanjem toplogrednih izpustov, po možnosti vsaj do začetka 2015.Sledila so mednarodna srečanja vsako leto, Pariz 2015 COP21 s še bolj zavezujočim sporazumom, (Marakeš 2016 COP22, Madrid 2019 COP25), konec avgusta 2021 Milano (Youth Climate Summit), čez nekaj tednov se bo pričel Glasgow COP26, toda planet se nezadržno segreva – sklepi teh dogovorov se prepočasi ali sploh ne spoštujejo in slabo uresničujejo, države raje plačujejo penale kot pa, da bi zmanjševale količine toplogrednih izpustov in emisij nasploh (tudi pandemija v letu 2020 ni prispevala k zaustavljanju segrevanja – res je v nekaj državah z visoko ekscesno umrljivostjo je zmanjšala pričakovano življenjsko dobo – ali se bo to kje poznalo, še ne vemo?)
Torej, kako obvezati države, kako jih, če pogojno rečem, prisiliti v reševanje problemov sveta! O kakšnih pravnih mehanizmih se razmišlja v ILC, oz. s kakšnimi izzivi se sedaj srečuje ILC, da spremembe ne bi ogrozile ali pa ogrožale sobivanja na Zemlji? So svetovni dogovori pravno zavezujoči ali predstavljajo le moralno zavezo, oz. kako moralne zveze narediti bolj zavezujoče. Kako ravnati, ko smo soočeni z izstopi npr. ZDA iz Pariškega sporazuma ali iz WTO, ali Filipinov iz International Criminal Court (ICC) in podobno (koliko taki izstopi državi omogočijo izogibanje sprejetim zavezam ali odgovornostim), ali taka dejanja ne ogrožajo koherentnosti mednarodnih dogovorov in konvencij? Kako naprej, ali lahko mednarodno pravo pri tem odigra svojo vlogo?