Bojan Grobovšek, intervju v Nedeljskem dnevniku, 11.10.2020
Ali imamo Slovenci ob stoletnici plebiscita kakšen razlog za praznovanje ?
Ne Slovenija ne slovenska manjšina v Avstriji nimata razlogov za praznovanje. Pred sto leti je bilo tam stotisoč Slovencev, danes jih je desettisoč in število še pada. To je zgodba o asimilaciji, germanizaciji in obljubah, ki jih je Avstrija dala koroškim Slovencem, pa tudi Jugoslaviji oziroma Sloveniji. Vendar obljub ni uresničila ali pa jih je uresničevala pozno in zelo ozkosrčno. Pa je Avstrija dobila na plebiscitu južno Koroško s Celovcem, ker se je pred sto leti velik del tamkajšnji Slovencev odločil za Avstrijo. Avstrija jim zato ni bila prav ni hvaležna. Hvaležna jim ni bila tudi kasneje, ko je oboroženi boj med drugo svetovno koroških slovenskih partizanov na Koroškem, ki so jih preganjali avstrijski nacisti, zato da bi dobila avstrijsko državno pogodbo (ADP) , prikazovala kot avstrijski oboroženi odpor proti Tretjemu rajhu. Če so nas že povabili, naj gre 10. oktobra na obeležitev plebiscita v Celovec morda kakšen malce višji državni uradnik, da ne izpademo neolikani, predsednik države pa po mojem mnenju ne. Spomnimo se polemik v zvezi z njegovim odhodom v Trst julija letos ob stoletnici požiga Narodnega doma v Trstu. Če nič drugega se je tedaj Italija pisno zavezala, da bo to impozantno, obnovljeno zgradbo Slovencem v Italiji vrnila. Slovencem pa v Celovcu ne bo vrnjeno nič.
Avstrija ima do Slovenije in do Slovencev v Avstriji dolg v zvezi z (ADP). Po drugi strani nam politiki ves čas razlagajo, da so odnosi med državama dobri.
Odnosi med državama so v celoti gledano dobri in intenzivni na številnih ravneh. Morda je ta stoletnica pravi skrajni čas, da napovemo notifikacijo avstrijske državne pogodbe. Slovenija ima kot ena od naslednic Jugoslavije to pravico. Avstrijci temu sicer oporekajo, vendar je njihov argument, da pogodba velja le za države, ki so jo podpisale, na trhlih tleh. Češka republika, ki je naslednica podpisnice ADP Češkoslovaške, je svoje nasledstvo v ADP pred leti notificirala.
Zakaj Slovenija doslej ni notificirala svojega nasledstva v ADP ?
Po padcu berlinskega zidu, razpadu Jugoslavije ter osamosvojitvi Slovenije je bilo vzdušje zelo optimistično. Mislilo se je, da se bo vse kar samo od sebe rešilo in da bo Avstrija hitro začela uresničevati obveze do slovenske manjšine, zapisane v 7. členu ADP. Obenem je Avstrija dala vedeti, da ne bi sprejela z zadovoljstvom notifikacijo nasledstva v ADP s strani Slovenije. V času osamosvanja in nekaj časa po osamosvojitvi je bila avstrijska politika do Slovenije prijazna, Avstrija je Sloveniji storila kar nekaj uslug, medtem ko so nam nekatere države, na primer Italija, metale polena pod noge. Recimo, da smo Avstrijo takrat potrebovali. Ali pa smo vsaj tako mislil. Avstrija je imela v tistih časih do Slovenije dobrohotno pokroviteljski odnos, kot da bi bila Slovenija oddaljena, nezakonska, pa vendar nekakšna sorodnica. Zelo optimistični časi so minili, Avstrija ni uresničevala in uresničila svojih obvez do manjšine, kot se je pričakovalo. Slovencev je na Koroškem vse manj, če se bo njihovo demografsko padanje nadaljevalo, bodo na Koroškem ostali, če karikiram pa ne preveč, samo še funkcionarji slovenskih organizacij in ostali poklicni Slovenci, manjšina v celoti pa bo zgolj turistični folklorni pojav. Kar zadeva odnos do Slovenije je avstrijski odnos postal vzvišeno pokroviteljski, kot da bi bila Slovenija v vseh ozirih malce zaostala soseda. To je še posebej značilno za obdobje sedanjega kanclerja Sebastiana Kurza, ko je slišati, kako naj bi Avstrija zgledno izponjevala obveze do manjšine in so ponovno glasni pritiski na Slovenijo za priznanju nekaj sto po celi Sloveniji raztreščenim nemško govorečim in po podelitvi statusa, kot ga imajo italijansko in madžarsko govoreči. Avstrija je začela policijsko ponovno nadzorovati mejo s Slovenijo že nekaj let pred izbruhom pandemije, diskriminatorno obravnava naše delavce v Avstriji, pa tudi v zvezi z ukrepi zaradi koronavirusa se je Avstrija obnašala do Slovenije zvišeno in diskriminatorno.
Kaj bi dosegli z notifikacijo ADP ?
Pokazali bi, da Slovenija kot zaščitnica pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem in na Štajsrskem ni v vsem zadovoljna z avstrijsko politiko izpolnjevanja obvez do manjšine. Dali bi jasen signal delu morda malo otopelih predstavnikov slovenske manjšine v Avstriji, da Slovenija misli resno s svojo zaščitniško vlogo in jih opogumila, da glasneje in pogumneje postavijo svoje zahteve do avstrijskih oblasti. Avstrijski strani bi tudi pokazali, da smo spregledali njeno igro izenačevanja slovenske manjšine v Avstriji z neko precej imaginarno nemško manjšino v Sloveniji, češ poglejte, koliko smo mi dali slovenski manjšini, zdaj pa je na vrsti Slovenija, da je širokogrudna do nemško govorečih. Sicer je prav mogoče, da za tem tičijo tudi interesi nekaterih potomcev tistih nemško govorečih, ki so pred drugo svetovno vojno živeli v Sloveniji, pa so bili razlaščeni in želijo vrnitev imetja. Nekateri pri nas se kar bojijo notifikacije in menijo, da bi nam Avstrija zamerila. Notifikacija bi pokazala nekaj več naše samozavesti v zunanji politiki. Kaj ima Avstrija zameriti pa je težko razumljivo, saj Avstrija trdi, kako zgledno izpolnjuje svoje obveze do manjšine.
Kot nekdo, ki je do svojega štirinajstega leta živel v Trstu, kasneje pa se v Avstriji v raznih obdobjih šolal in delal kot dopisnik slovenskih medijev ter slovenski diplomat, lahko primerjate položaj obeh slovenskih manjšin.
Obe sta bili v raznih obdobjih izpostavljeni najrazličnejšim asimilacijskim pritiskom in hudemu preganjanju. Kot Slovenci iz matice smo tistim, ki se niso asimilirali, dolžni veliko spoštovanja in podpore. Sicer so razlike v marsičem velike. Pred prvo svetovno vojno je bila slovenska manjšina v bogatem kozmopolitskem Trstu dokaj pomembna in tudi samozavestna. Imela je več kulturnih ustanov v slovenščini, kot jih je imela slovenska manjšina na Koroškem. Slovenci v Trstu so v središču mesta imeli impozantni Narodni dom. Po prvi svetovni so Slovenci na Tržaškem in na Goriškem doživeli italijansko okupacijo, nihče jim ni ponudil plebiscita, na katerem bi se odločali med Italijo in Jugoslavijo, Rim jim je bil vedno daleč, srednjeevropsko kulturno in civilizacijsko naravnanim Slovencem je bila Italija tuja. Na Koroškem in na Štajerskem pa so bili izpostavljeni asimilacijskih pritiskom že v zadnjem obdobju Avstroogrske, toda Dunaj je tudi po prvi sveti vojni ostal njihovo glavno mesto, njihovi izobraženci so vedno bili in so ostali povezani z Dunajem, nemško govoreče okolje pa je bilo po kulturi, civilizaciji in mentaliteti srednjeevropsko usmerjeno, tako kot so bili tudi Slovenci. Tozadevno so se lažje asimilirali. Po drugi svetovni vojni je bil asimilacijski pritisk na Slovence v Avstriji še večji, kot je bil na Slovence na Tržaškem in na Goriškem. Tam je bilo slovensko šolstvo veliko bolj razvejano, kot je bilo na Koroškem. Ne bom pozabil, kako osuplo in prestrašeno je reagirala slovenska učiteljica iz Koroške, ki nas je nekoč obiskala v Trstu, ko me je mati v središču Trsta niti ne tako glasno oštela. »Pri nas si v Celovcu ne upamo tako na glas govoriti po slovensko«, je povedala Korošica. To so bili časi, ko se je tudi v Trstu še kdo obregnil in psoval, če je slišal slovensko besedo. Na Koroškem je bilo očitno še dosti huje. Slovencev na Koroškem je dosti manj kot je Slovencev na Tržaškem in na Goriškem, so pa koroški izobraženci postali danes dosti samozavestnejši. Avstrija je gospodarsko uspešnejša od Italije, koroški Slovenci živijo v stomiljonskem nemškem jezikovnem prostoru, ki je gospodarsko zelo razvit. Že danes živi in dela več koroških slovenskih izobražencev na Dunaju in drugod po Avstriji kot pa na Koroškem.
Sama notifikacija ADP bi bila verjetno premalo za zaustavitev demografskega drsenja navzdol manjšine na Koroškem ?
Veliko govorimo o tem, da je naš nacionalni interes, da naše manjšine v zamejstvu obstanejo in se razvijajo. Skrb zanje je zapisana tudi v naši ustavi. Kakšnega dolgoročnega načrta za tesnejšo gospodarsko in siceršnjo povezanost teh manjšin z matico Slovenijo pa ni, ostajamo pri besedah. Pa se morda zgledujmo tudi po Madžarski, kako skrbi za svoje manjšine v zamejstvu.