NA SVIDENJE KOROŠKA…?

Bojan Grobovšek, Objektiv 3.10.2020


»Ko prideš v Italijo, piše Dobrodošli tudi v slovenščini, ko prideš v Avstrijo pa tega ni«, je nedavno v Cankarjevem domu ob predstavitvi romana o požigu Narodnega doma v Trstuje  rahlo otožno ugotavljal prvi predsednik vlade Slovenije Lojze Peterle, in dodal, da  se je v zadnjih tridesetih letih položaj  Slovencev v Italiji in Avstriji izboljšal, da pa smo bili pred tremi desetletji tozadevno pač verjetno preveliki optimisti. Ko sem se nekaj dni za tem spuščal po ljubeljskih ovinkih proti Celovcu,  sem skrbno  motril obcestne napise in naenkrat ugledal plakat z dobrodošlico v nemščini, na spodnjem delu plakata  piše Dobrodošli  še v angleščini, italijanščini in v slovenščini. Nenemške besede  so tako grajzlarsko majhne,  da je kaj takega možno menda le v Avstriji,  slovenščina je na zadnjem mestu, plakat je postavljen na  tako ostri serpentini, da res ni varno dolgo zreti v njegovo smer. Sicer pa je po serpentinah nalepljenih nekaj  plakatov, ki opozarjajo, da je 2020 za Koroško jubilejno leto, saj se bo 10. oktobra obeležilo stoletnico koroškega plebiscita. Na plebiscitu,  se je 60% prebivalstva na južnem Koroškem s središčem v Celovcu, kjer je bilo takrat 70% prebivalstva slovensko govorečega, odločilo za Avstrijo, ne pa za Jugoslavijo.       

O koroškem plebiscitu je bilo  dosti napisano. Še v jugoslovanskih  časih se je v slovenskih šolah omenjalo, da je bil med razlogi za odločitev mnogih Slovencev za Avstrijo tudi negativno vedenje srbskih vojakov, ki so po prvi svetovni skupaj s slovenskimi zasedli Koroško, ter  da  so mnogi koroški Slovenci svojo prihodnost videli v novonastali republiki Avstriji. Na odločitev mnogih Slovencev so vplivale tudi obljube avstrijske strani koroškim Slovencem, da bodo v Avstriji deležni velike manjšinske zaščite. Tozadevno je Valentin Inzko , predsednik katoliško obarvanega Sveta koroških Slovencev, pred kratkim povedal «…obljube smo dobili v senžermenski pogodbi leta 1919, v Koroškem deželnem zboru septembra pred plebiscitom, v Avstrijski državni pogodbi (ADP) 1955 in končno leta 2011 z Memorandumom  o dvojezičnih napisih in drugih zadevah. Obljube se niso izpolnjevale, izpolnjevale so se samo delno ali pa z veliko zamudo«. Rezultati vsega tega oziroma načrtovane asimilcije in germanizacije so bili, da je število koroških Slovencev v zadnjih sto letih ves čas dramatično padalo, da je bilo Slovencev na avstrijskem Koroškem 1920 kakih 100.000 (stotisoč), danes pa jih je le še približno 10.000 (desettisoč). 

Postavlja se skratka  vprašanje o razlogih za tako škandalozno ravnanje uradne Avstrije, ki se predstavlja kot kulturna velesila in kot velika zaščitnica  mednarodnega prava. Avstrija, kjer se je rodil politični antisemitizem, in od koder je bilo doma trideset odstotkov nacističnih vojnih zločincev, se ni nikoli resneje  soočila s svojo polpreteklo zgodovino. Strah pred tujci in drugačnostjo je v Avstriji v povprečju še globlji kot pri večini drugih evropskih nacij.  V zadnjih desetletjih habsburške monarhije je bil asimilacijski pritisk na nenemško govoreče tako silovit, da so se mnogi nenemško govoreči sramovali svojega nenemškega porekla,  se asimilirali ter ksenofobijo v novi, nemški identiteti prenesli na tiste, ki se niso asimilirali. Na Koroškem, kjer so bile že prej močne izpostave velikonemških ustanov, ki so izvajale germanizacijske pritiske na Slovence, se po plebiscitu takšni pritiski niso polegli. Po priključitvi Nemčiji je bila Koroška znotraj nekdanje Avstrije področje s povprečno zdaleč največ članov nacionalsocialistične stranke (NSDAP). Virus velikonemštva je bil prisoten skoraj pri vseh strankah, socialdemoekrati niso bili izjema. Po drugi svetovni vojni se za Slovence na Koroškem politično vzdušje zelo dolgo ni bistveno spremenilo. Ni se spremenilo tudi po 1955 in podpisu Avstrijske državne pogodbe (ADP) , s katero se je Avstrija štirim zmagovalkam  v drugi svetovni vojni in sopodpisnicam pogodbe med katerimi je bila tudi Jugoslavija, med drugim zavezala, da bo izvajala   v 7. členu pogodbe izrecno napisane in predpisane dolžnosti Republike Avstrije še posebej do Slovencev na avstrijskem Koroškem in na avstrijskem Štajerskem.  Toda avstrijske oblasti so svoje obveze dolga desetletja izvajale škandalozno počasi in ozkosrčno. Stanje dvojezičnega šolstva na Tržaškem je bilo na prier in ne ne glede na vse težave veliko boljše od stanja dvojezičnega šolstva in slovenskega pouka na Koroškem.   Avstrija je svoje obveze do slovenske manjšine  izvajale še počasneje,  kot je  reševala odškodninske zahteve  potomcev avstrijskih Judov, ki so jih avstrijski nacisti oropali vsega imetja in  jih poslali v uničevalna taborišča. Zelo popularni avstrijski zvezni kancler Bruno Kreisky je v sredini 70-ih prejšnjega stoletja želel urediti vprašanje dvojezičnih napisov na južnem Koroškem, pa ga je tam nahujskana množica, ki je uničevala dvojezične krajevne napise, in med katero so bili tudi člani njegove socialdemkratske stranke , pričakala z vzkliki Judensau (judovska svinja). Kreisky je odnehal, ocenil je, da bi bilo vztrajanje pri izponjelnjevanju obvez iz 7. člena ADP zanj politično škodljivo. Koroške Slovence je malce potešil s političnim bonbončkom, saj se je osebno zavzel za to, da sta bila dva slovenska Korošca, ki sta kasneje naredila opazno  diplomatsko kariero,  sprejeta v avstrijsko zunanje ministrstvo.       

Uradna Avstrija je za poliranje svoje podobe v svetu,  koroške Slovence uporabil nekajkrat. Hvaležnosti jim ni pokazala nikoli. ADP si je Avstrija 1955 izpogajala tudi z argumentom, da je med drugo svetovno vojno v Avstriji potekal oborožen odpor proti nacistom. Izvajali so ga partizani iz vrst koroških Slovencev, koroške slovenske partizane so preganjali predvsem koroški nacisti. Avstriji je s svojim prislovičnim žongliranjem z identitami, za kar govori že prispodoba, da je Avstrija prepričala svet o tem, da je bil Hitler Nemec, Beethoven pa Avstrijec, uspelo pričarati zaveznikom, da je bila Avstrija predvsem velika žrtev nacizma.  Po drugi svetovni vojni ostanki velikonemškega in nacionalističnega duha niso bili prisotni le na Koroškem, temveč povsod po Avstriji, kjer so denacifikacijske postopke kmalu zaključili. Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ), kamor so se zatekli nekdanji člani nacionalsocialistične stranke in ki se še do dandanes ni povsem jasno odrekla tezam, da so Avstrijci Nemci, je kmalu postala  pomemben politični dejavnik, ter potencialni politični zaveznik bodisi Ljudski stranki (ÖVP) ali socialdemokratom (SPÖ). 

Po razpadu Jugoslavije in demokratizaciji v Sloveniji je bilo slišati,  da se bodo časi za koroške Slovence zelo hitro zelo izboljšali. Pa ni bilo ravno tako. V tem obdobju je bil več kot desetletje koroški deželni glavar nekdanji vodja desno populistične FPÖ Jorg Haider, ki je aktivno oviral postavljanje dvojezičnih napisov in žel veliko aplavza s protislovenskimi puhlicami. Za Slovence se je premaknilo na bolje po njegovi smrti. Aprila 2011 so se predstavniki avstrijske zvezne vlade, koroške dežele vlade in treh slovenskih organizacij po nekajletnem pogajanju in mešetarjenju sporazumeli o postavitvi dodatnih 91 krajevnih dvojezičnih napisov. Slovenska stran jih je seveda upravičeno zahtevala veliko več.  Zadeve pa se verjetno sploh še dolgo ne bi premaknile, če si pred tem koroški Slovenec, odvetnik Rudi Vouk ne bi spretno umislil nekaj juridičnih trikov, da se je problematike obvez avstrijskega neizpolnjevanja obvez v zvezi s postavljanjem dvojezičnih krajevnih napisov lotilo tudi avstrijsko ustavno sodišče. Marsikje po Evropi so se čudili avstrijski ozkosrčnosti.   

Mnogi ugotavljajo , da je danes za Slovence vzdušje na Koroškem boljše kot kdajkoli prej. V Celovcu se danes nihče več sovražno ne obregne in glasno protestira, če sliši slovensko besedo. Večina predstavnikov koroških slovenskih organizacij, se pravi poklicnih Slovencev,  za opis sedanjega stanja zdrdra že kar mantro, da je direktor Burgtheatra na Dunaju, največjega nemško govorečega gledališča v Evropi koroški Slovenec Martin Kušej, da je novi celovški škof koroški Slovenec Jože Marketz, da koroške pisatelje in pisateljice kot je npr. Maja Haderlap poznajo po vsej Avstriji, za nameček pa še dodajo, da  je zdajšnji koroški socialdemokratski deželni glavar Peter Kaiser , ki  ni iz slovensko govoreče družine, rad in prijazno izreče nekaj besed v slovenščini.  Toda Kušej in Haderlapova sta se  uveljavila predvsem izven Koroške in v nemščini.   Da je Peter Kaiser  je v marsičem nemočen se je pokazalo, ko mu zaradi odpora nemško nacionalnih krogov ni uspelo, da bi se v koroško deželno ustavo zapisalo, da je slovenščina na Koroškem tudi eden od jezikov te avstrijske zvezne dežele. Letni prispevek iz Slovenije slovenskim ustanovam na Koroškem je višji od avstrijskega. Predvsem pa je bilo Slovencev  na Koroškem pred sto leti stotisoč, danes pa jih je le še desettisoč. Njihovo demografsko nazadovanje se nadaljuje.  

Po analogiji s  krilatico o uspeli operaciji in umrlem pacientu, bi lahko rekli, da je vzdušje za slovensko manjšino boljše kot kdajkoli prej, da pa bo manjšina, če bo šlo tako naprej, kljub temu dejansko kmalu (iz)umrla. Če karikiramo, bodo od nje ostali le še funkcionarji slovenskih organizacij ter ostali poklicni manjšinski Slovenci, slovenstvo na avstrijskem Koroškem pa se bo zožilo zgolj na turistični folklorni pojav. 

Obletnico koroškega plebiscita so v Celovcu praviloma  proslavljali v triumfalnem vzdušju povork v rjave koroške noše oblečenih brambovcev, ki so obujali spomine na vojaško zmago nad tistimi, ki so z juga stegovali  roke po Koroški.  Letos naj bi stoletnica plebiscita potekala predvsem v duhu sprave in miru v regiji Alpe-Jadran. Po načrtih se je bo poleg avstrijskega predsednika Alexandra van der Bellena udeležil tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ki je že ocenil, da bo dogodek v Celovcu enako navdihujoč za odnose med državama kot nedavna obležitev stoletnice požiga Narodnega doma v Trstu. Vzhičene besede so privilegij pesnikov in nekaterih politikov, kako navdihujoča je bila obeležitev v Trstu za odnose med Italijo in Slovenijo, se bo šele pokazalo. Tudi med tržaškimi Slovenci niso bili vsi mnenja ,  da je prisotnost slovenskega predsednika 19. julija v Trstu najboljša odločitev. Drži pa, da je 19. julija letos italijanska država Slovencem v Italiji vrnila mogočno zgradbo Narodnega doma, ki je bila svojčas simbol slovenstva. Ob stoti obletnici koroškega plebiscita pa avstrijska država koroškim Slovencem ne bo dala nič. Zato je smotrnost prisotnosti slovenskega predsednika na celovških jubilejnih dogodkih še bolj  vprašljiva. 

Še posebej je vprašljiva sedaj, v času kanclerstva Sebastiana Kurza,   ko avstrijska stran ponovno vehementno deklarira, da Avstrija v celoti izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti do slovenske manjšine v Avstriji . V času sedanjega kanclerja so z avstrijske strani ponovno postali  glasnejše pritiski in zahteve Sloveniji, naj prizna obstoj nemško govoreče manjšine v Sloveniji, oziroma naj se status nekaj sto po vsej Sloveniji raztreščenih nemško govorečih izenači s statusom madžarsko in italijansko govorečih, ki pa živijo na točno določenem ozemlju.  Takoimenovana nemška manjšina v Sloveniji je bila Sebastianu Kurzu (ÖVP) ljuba tema, že še je bil avstrijski zunanji minister. Od takrat so pritiski  za priznanje nemške manjšine med posebnimi nalogami vsake avstrijske veleposlanice oziroma veleposlanika, ki pride v Slovenijo. Večje in manjše evroskeptično petelinjenje v smeri Bruslja ter celo  Berlina  je v zadnjih letih sploh značilnost zunanje politike Sebastiana Kurza. Ta je na volitvah prepričljivo zmagal zato, ker je v veliki meri prepisal  protitujski program   in slogan  »Najprej Avstrija !« od  nekdanje zaveznice FPÖ. Slednji  je imaginarna  ki nemška manjšina v Sloveniji sploh blizu. Tako postaja imaginarna nemška manjšina v Sloveniji za avstrijsko stran nekakšna protiutež slovenski manjšini v Avstriji, češ glejte, koliko je dala Avstrija Slovencem, na vrsti je Slovenija, da se oddolži nemško govorečim v Sloveniji. V ozadju avstrijskih  zahtev pa so prav verjetno tudi pritiski potomcev nemško govorečih, ki jim je po drugi svetovni vojni oblast v Sloveniji konfiscirala premoženje in ga želijo nazaj. 

Avstrijski odnos do Slovenije je bil včasih dobrohotno pokroviteljski, kot da bi bila Slovenija nekakšna  daljna izvenzakonska sorodnica. V zadnjih letih pa je avstrijski ton do Slovenije vzvišeno pokroviteljski,  kot da bi bila Slovenija – v vseh ozirih – malce zaostala soseda. 

Prisotnost predsednika slovenske države 10.oktobra v Celovcu bo  dekorativna. Pomenila bo, da Slovenija  dejansko pristaja na vsa avstrijska uradna stališča v zvezi z manjšino, ki je danes po sto letih zdesetkana. V danih razmerah bi s slovenske strani zadostovalo, da se avstrijskemu povabilu v Celovec odzove malce višji uradnik slovenskega Vladnega urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.  Prisotnost slovenskega predsednika na obeležitvi stoletnice plebiscita bi bila za slovenske interese eventualno smotrna, , če bi Slovenija še pred 10. oktobrom najavila svojo odločitev, da bo – končno – prijavila svoje nasledstvo v avstrijski državni pogodbi (ADP), do česar ima Slovenija kot naslednica SFRJ, ki je bila sopodpisnica ADP, pravico. 

 Mlada država Slovenija ni prijavila nasledstva v ADP zaradi jasnega avstrijskega namiga, da Avstrija česar takega ne bi sprejela z zadovoljstvom. Avstrija je pri tem nastopala z vprašljivim in trhlim argumentom, da  svojega nasledstva v ADP ne morejo najaviti naslednice držav,  ki mednarodno pravno več ne obstojajo.V optimističnih in malce naivnih časih po padcu berlinskega zidu je sicer v zraku lebdelo prepričanje , da se bodo vsa vprašanja in težave v demokraciji in nekako sami po sebi optimalno rešili,  vključno z odprtimi vprašanji v zvezi s slovensko manjšino v Avstriji. Namig, da Avstrija slovenske prijave nasledstva v ADP ne bo sprejela z zadovoljstvom, je Slovenija vzela na znanje tudi zato, ker je v  prvem obdobju pri mednarodnem umeščanju po osamosvijitvi  potrebovala avstrijsko podporo. Avstrijo ta podpora ni stala ničesar. Drži pa, da je Avstrija Slovenijo v tistem obdobju v marsičem tako ali drugače podprla ,in ji pomagala bolj kot druge države.  

Prisotnost slovenskega predsednika  10. oktobra na obeležitvi stoletnice koroškega plebiscita, ne da bi Slovenija prej najavila notifikacije nasledstva v ADP, bo na avstrijski strani navdihujoča kvečjemu za tiste, ki menijo, da Slovenija sprejema uradna avstrijska stališča in politiko do slovenske manjšine na Koroškem, da se je sprijaznila z  demografskim drsenjem slovenska manjšine navzdol, da si Slovenija ADP ne upa notificirati, in bo navdihnila tiste v Avstriji, ki menijo, da je treba še povečati pritisk na Slovenijo v zvezi s priznanjem nemške manjšine. 

Notifikacija ADP s strani Slovenije pa bi bila Avstriji prvi jasen signal, da s Slovenija ne odpoveduje svoji vlogi zaščitnice slovenske manjšine v Avstriji in da Slovenija ne sprejema avstrijske igre z manjšinami in da ne sprejema avstrijskega vzvišenega paternalizma. Če bi se slovenska vlada po vzoru višegrajske Češke republike odločila za notifikacija ADP, bi to bilo  navdihujoče za tiste koroške Slovence, ki niso zadovoljni s sedanjim stanjem. Opogumila bi otopele in tiste z  obstoječim stanjem zadovoljne funkcionarje slovenskih organizacij na Koroškem, ki svojo premajhno kritičnost do koroškega in vseavstrijskega političnega okolja zagovarjajo s strahom pred bujenjem    spečih velikonemških demonov. 

Slovenija lahko seveda na vse skupaj pozabi. Vsaj navidezno itak vsi živimo v času pozabljivosti, da se zdi, kot da se ne bi več z gotovostjo vedelo, kakšna je slovenska zgodovina. Lahko seveda pozabimo tudi na v ustavo zapisane dolžnosti do Slovencev izven meja Slovenije. Lahko pozabimo svoje nacionalne interese, lahko pozabimo tudi na Koroško. Sicer pa je vprašljivo, kaj in koliko se pri nas danes v šolah sploh še uči o Koroški.  Slovenija lahko povsem pozabi na to, da še ne dolgo temu ni dovoljevala, da bi ji kdo nadučiteljsko, paternalistično in/ali rahlo preteče razlagal, kaj je zanjo najbolje. 

Takšna pozaba kratkoročno uspava, dolgoročnejše pa bo peljala v to, da vseh in ne le zamejskih Slovencev ne bo več.  Takšna in drugačna razmišljanja so me prevevala ob zadnjem obisku na drugi strani Karavank.  Po vožnji po ljubeljskih klancih proti Sloveniji se malo pred mejo prikaže nasprotna stran že omenjenega plakat, na njej je minimalistično v slovenščini napisano Na svidenje. Na svidenje Koroška…!?