Marko Cigler
Čeprav je trenutno videti, da Donaldu Trumpu ne bo uspelo v drugič postati ameriški predsednik, ker ga bo pokopal virus, ki ga je od vsega začetka podcenjeval, se vseeno velja vprašati, kaj pa če mu le uspe. Potem si Američani pač zaslužijo takšnega predsednika, svet pa se bo moral temu nekako prilagoditi. Pred štirimi leti je nobelovec Paul Krugman ocenil, da Trump ni zmagal zaradi krize ekonomije temveč zaradi krize identitete. To je bil, kot bi dejal Gramsci, čas medvladja, ko se poslavlja staro, novo pa še ni rojeno. Čas nesigurnosti, kriz, konfliktov in vojn. Štiri leta kasneje smo zaradi pandemije kovida še vedno v takšnem Gramscijevem času. Tako kot velike vojne, so tudi pandemije priložnosti za temeljiti reinženiring oziroma reseting družbene strukture. Kakšnega voditelja globalne supersile zahteva takšen čas? Trump danes ni več neznanka. O njem vemo veliko, vendar še vedno ne dovolj, da ne bi bili priče vedno novih presenečenj. Nam bi to v drugem mandatu omogočilo, da lažje predvidevamo njegovo nepredvidljivost? Je štiriletni mandat dejansko potekal po nekem subtilnem načrtu, ali pa je šlo za serijo impulzivnih odločitev, brez predhodnega tehtnega premisleka, ki so jih v konservativnih misliščih šele naknadno oblikovali v »Trumpovo doktrino«, kot se spodobi ameriškim predsednikom? Od odgovorov na ta vprašanja je odvisno, kako predvidevamo tudi njegov drugi mandat. Pred prejšnjimi volitvami sem se spraševal, Kaj če…(zmaga Trump)? Postavil sem šest vprašanj, na katere sedaj vemo prave odgovore, ne vemo pa kaj pomenijo, če Trump ponovno zmaga. Takole sem se spraševal:
1. Bo administracija obrusila Trumpov karakter? NE. Bilo je videti, da ena največjih svetovnih birokracij z dobro naoljenim strojem državne uprave ter delujočim sistemom preverjanj in ravnovesij med vejami oblasti prej ali slej “obvlada” vsakega predsednika. Pri Trumpu ni bila uspešna. V štirih letih mu je uspelo začetno garnituro pametnih mož v vrhu administracije v popolnosti zamenjati z garnituro političnih podložnikov ter državni aparat demontirati do ravni, ki mu omogoča popolno svobodo vladanja. V drugem mandatu Trump ne bo potreboval dodatnega časa za čiščenje »Washingtonskega močvirja«, temveč bo lahko takoj nadaljeval in še stopnjeval svoj slog vladanja, ki ga bo uveljavljal tudi navzven, v zunanji, varnostni in ekonomski politiki. Življenje s Trumpom bo še težje.
2. Bo Trump vzpostavil prijateljske odnose s Putinom? NE. Odnosi z Rusijo so se, kljub Trumpovi osebni fascinaciji z močnimi vladarji, poslabšali in dosegli najnižjo raven po koncu hladne vojne. Bistvene spremembe ni pričakovati niti v drugem mandatu. Vendar pa Rusija ni več prva skrb ZDA, temveč je to v preteklih štirih letih postala Kitajska. Tekmovanje za globalni primat je Trump zaostril do mere, da lahko govorimo o novi hladni vojni med ZDA in Kitajsko na ekonomski podlagi. Vendar Trumpu v tem času ni uspel niti taktični, kaj šele strateški zasuk k nekdanji ameriški globalni dominaciji. V drugem mandatu lahko pričakujemo nadaljnjo eskalacijo ameriško-kitajskih odnosov, ne samo na ekonomskem, temveč tudi na drugih področjih medsebojnega tekmovanja, zlasti tehnološkem in varnostnem, z vsemi negativnimi posledicami polarizacije neo-bipolarnega sveta.
3. Bo Trump spoštoval 5.točko Washintonske pogodbe? NE. Trump je z grobimi zahtevami, da zaveznice »plačajo« ameriške varnostne garancije v višini dveh odstotkov BDP za obrambo ter podžiganjem dileme, ali točka 5. pogodbe še vedno velja za vse, sistematično razjedal politično enotnost ter solidarnost, ki predstavljata temeljno vezivo zavezništva. Nobena od prognoz ne napoveduje boljših časov za zavezništvo v Trumpovem drugem mandatu. Razlike so samo v dinamiki in formi njegovega zatona. Ali se bo nadaljevala dosedanja metoda postopne erozije in agonije zaupanja ter operativnih zmogljivosti ali pa bo prišlo do Natove dekonstrukcije z velikim pokom. Vendar pa vsi ti scenariji niti ne poskušajo odgovoriti na temeljni geopolitični in strateški vprašanji, to je, kakšno vlogo ima uničenje Nata pri doseganju končnega Trumpovega cilja »America First« in s čim namerava zapolniti posledični varnostni vakuum?
4. Lahko ZDA preživijo brez Evrope? DA. Podobno kot transatlantski odnosi glede varnosti so bili videti tudi širši atlantski odnosi kot solidni temelj, ki dva kontinenta povezuje v enoviti, ne samo ekonomski in politični, temveč najširši civilizacijsko vrednostni okvir, ki ga ne more nadomestiti nobena druga globalna naveza ZDA ali Evrope. Vendar je Trump s praktičnim delovanjem dokazal, da verjame, da ZDA lahko same ali v bilateralnih navezah z izbranimi državami zagotavljajo svoje strateške prioritete. Ne samo kot nepotrebno, temveč ameriškim interesom motečo strukturo dojema Evropsko unijo. Po odhodu V. Britanije iz EU konec leta, se bo negativni Trumpov sentiment do Evrope samo še stopnjeval. Evropska unija bo imela v svoji strategiji krepitve globalnega vpliva v Trumpu enega najbolj resnih izzivov. Poleg bilateralnih navez bi utegnil Trump novega kolektivnega evropskega zaveznika iskati v skupini srednjeevropskih držav, v nekdanji Rumsfieldovi »novi Evropi«, na čelu s Poljsko. Kar bi pomenilo usoden udarec evropski enotnosti ter odpiranje še ene, atlantske hladne fronte.
5. Lahko unilateralizem zamenja multilateralizem v mednarodnih odnosih? NE. Lahko ga resno oslabi ter spremeni, vendar se bodo države tudi v prihodnje medsebojno povezovale, z Združenimi državami ali brez njih. Trumpu v štirih letih ni uspelo odločilno zamajati mednarodne ureditve, zgrajene na temeljih politične ureditve po drugi svetovni vojni ter padcu berlinskega zidu. Pariški podnebni sporazum, Iranski jedrski dogovor, strateški razorožitveni sporazumi z Rusko federacijo, odtegnitev financiranja Svetovne zdravstvene organizacije, niso zmanjšali pomena multilateralizma. Trump kot alternativo multilateralizmu ponuja dvostranske dogovore in kupčije s ciljem krepitve ZDA. Bitka za ohranitev multilateralnih struktur bo postala ključno torišče ameriškemu zoperstavljanju pod Trumpom v njegovem drugem mandatu. Evropska unija bo pri tem na prvi frontni liniji le, če ji bo uspelo ohraniti notranjo kohezijo.
6. Ali Trump ogroža demokracijo? DA-NE. Če demokracijo razumemo v njenem klasičnem, liberalnem oziroma neoliberalnem pomenu, potem je odgovor pritrdilen. Američani so dolgo verjeli, da so njihove demokratične institucije dovolj močne in odporne, da vzdržijo avtokratične napade. Vendar po štirih letih opažamo na ameriškem političnem telesu poškodbe, ki kažejo, da nobena demokracija ni ireverzibilna. S tem so ZDA v svetu izgubile status »svetilnika svobode«. Če pa demokracijo razumemo tudi v njeni iliberalni formi, ki jo je prav Trump od svetovno obskurnega madžarskega predsednika Orbana povzdignil na globalno raven, potem je odgovor negativen. Vendar je v tem primeru neprimerno kot nedemokratične opredeljevati tudi druge samooklicane demokracije od Erdoganove, Putinove do Xi Jipingove. Trumpova demokracija v drugem mandatu bo najmočnejši stimulus njegovim političnim sledilcem in posnemovalcem širom sveta, kar pomeni, da se bo klasična liberalna demokracija znašla v defenzivi, vse bolj ogrožena od novih, času bolj prilagojenih oblik. Svetilnik svobode bo žarel v drugačni barvi.
In, če Trump ne zmaga in zmaga Biden? Bo potem vse diametralno drugače? Ne, ne bo. Podobno kot pri pandemiji kovida tudi pri ameriških volitvah velika večina goji neracionalna pričakovanja in upe, da bo nočne more že enkrat konec in da se bo življenje vrnilo v stare utečene tirnice. Pa se ne bo. Niti po pandemiji niti po volitvah. Zato, ker so spremembe, ki jih globalno sprožata ameriški predsednik in pandemija pregloboke, s preveč daljnosežnimi posledicami, da bi bila vrnitev na staro še možna in realna. Zaostrovanje mednarodnih odnosov ter slabšanje mednarodne varnosti na vseh področjih zaradi mednarodne dimenzije delovanja ameriškega predsednika ter pandemija kovida nas mentalno vse bolj usmerjata h katastrofičnim scenarijem. Psihološko smo zanje vse bolj dovzetni. Vendar pa realnost ni nujno tako zelo katastrofična kot se nam to dozdeva. O tem naslednjič, ko bo, če bo, za šestinštiridesetega ameriškega predsednika izvoljen Joe Biden.