MEDNARODNA PODNEBNA POGAJANJA IN PODNEBNA DIPLOMACIJA – Slovenija, EU in svet

15. december 2021– Tina Kobilšek


POGAJANJA IN PODNEBNA DIPLOMACIJA – Slovenija, EU in svet” – uvod in predstavitev VP Marjan Šetinc

Gostja SDMO je Tina Kobilšek, glavna pogajalka Slovenije za podnebne spremembe ter vodja slovenske delegacije pri Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja(UNFCCC – UN Framework Convention on Climate Change). Magistrica prava z Univerze v Leidnu na Nizozemskem, po študiju mednarodnih odnosov na FDV jo je Erasmus odnesel na Portugalsko, potem pa je sledila praksa na slovenskem VP v Buenos Airesu in delo v Direktoratu za promet v Bruslju.
Tino Kobilšek smo spoznavali prek medijev skozi vse dni poteka podnebne konference COP26 v Glasgowu (30 Oct – 13 Nov 2021), danes pa je v živo gostja SDMO. Izjemna priložnost izvedeti, okusiti, COP26 iz prve roke.

Klimatske spremembe so najbolj pereče vprašanje današnjega časa, ki že sedaj vplivajo in bodo v prihodnje vplivale na sobivanje na našem planetu (dvig morja, suše, neurja idr – posledice so in bodo konflikti, boj za vodo, migracije in še marsikaj…). Dobesedno pred našimi očmi se talijo ledeniki, dviguje se morje, suše (in neurja) krčijo življenjski prostor v nekaterih predelih planeta… Znanost je nedvoumno dokazala, da to povzroča daleč prevelika količina CO2 v atmosferi in posledično segrevanje, zaenkrat še našega edinega planeta.

Dejstvo je, da je industrijska revolucija, ki se je začela koncem 18. stoletja, odločilni, mogočni korak k odvisnosti človeštva od fosilnih energetskih virov.

Premog in nafta sta sta imela (in ga še vedno imata) vpliv na svetovni tehnološki in ekonomski razvoj, ki je spreminjal/pogojeval geopolitična razmerja v svetu. Ni potrebno posebej poudarjati, da so trenutna geopolitična razmerja rezultat razvoja zraslega na premogu in nafti. Ta dva fosilna vira sta v zadnjih dvesto letih odločilno prispevala k tehnološkemu in industrijskemu razvoju človeštva, posredno pa tudi k demografski eksploziji… Cena tega razvoja je, upoštevaje današnja spoznanja, strašansko visoka, prinesla je okoljsko degradacija planeta.

Zavedanje, da gre nekaj narobe, ni od včeraj, ali da se človeštvo resneje zaveda ogroženosti planeta šele zadnjih 30 let, opozorila segajo daleč v zgodovino človekovega poseganja v naravo.

Alexander von Humboldt, naravoslovec in raziskovalec, je na začetku 19. stoletja najbolj resno opozoril na moč človeka, ki ogroža krhko ravnotežje narave. Za tedanje čase je bilo opozorilo radikalno, nezaslišano, saj je dotedanje razumevanje naravo videlo kot nekaj kar je ustvarjeno za izkoriščanje in brzskrbno uporabo. Do tega spoznanja je prišel, ko je opazoval človeško poseganje in uničevanje tropskih gozdov in se prepričal v nepovratnost naravnih ekosistemov in podnebja. Že takrat je opozarjal in izpostavljal prepletenost življenja in narave in človeško zmožnostjo da to naravo uniči.(iz Wikipedie)

Nosilci industrijskega razvoja s preloma 18. v 19. stoletje se za ta opozorila niso zmenili, mnogi se še danes, v 21. stoletju, ne zmenijo.

Združeni narodi so sprejeli Okvirno konvencijo o klimatskih spremembah šele leta 1992! Od tedaj se je zgodil Rio de Janeiro Earth Summit1992, Kyoto Protokol 1997, Johannesburg (WSSD) 2002, (Leta 2002 smo v Johannesburgu ponovili milenijske cilje UN, ki so bili usmerjeni v zmanjševanje revščine in sonaravni razvoj.) Na okoljski konferenci v Varšavi 2013, COP19 or CMP9 je bil sprejet sporazum, da vse države takoj pričnejo z omejevanjem toplogrednih izpustov, po možnosti vsaj do začetka 2015.Sledila so mednarodna srečanja vsako leto, Pariz 2015 COP21, s še bolj zavezujočim sporazumom, (Marakeš 2016 COP22, Madrid 2019 COP25), Milano (Youth Climate Summit 2021), sledil je Glasgow COP26, toda planet se nezadržno segreva – sklepi teh dogovorov se prepočasi ali premalo spoštujejo in slabo uresničujejo, države raje plačujejo penale kot pa, da bi zmanjševale količine toplogrednih izpustov in emisij nasploh.

Kako obvezati države, kako jih, če pogojno rečemo, prisiliti v reševanje problemov sveta! Ali zaveze zadoščajo? Imamo kakšne pravne mehanizme, da spremembe, ki jih povzroča prekomerno izkoriščanje naravnih virov, ne bi ogrozilo ali pa ogrožalo sobivanja na Zemlji? Države, ki so manj ogrožene, ali bolje rečeno, ki hočejo ohraniti prednosti, ki izhajajo iz uporabe fosilnih goriv, se izogibajo. So svetovni dogovori pravno zavezujoči ali predstavljajo le moralno zavezo, oz. kako moralne zveze narediti bolj zavezujoče?

Klimatske spremembe vplivajo na geopolitiko sveta, ekonomska tekma med največjimi rivali, za vsako ceno, se je zdela nekaj neustavljivega. Zdelo se je, da so fosilni viri energije nenadomestljivi, na srečo je tehnološki razvoj neustavljiv. Imamo tehnologije, ki že sedaj omogočajo prehajanje na obnovljive vire energije. Zadnjič, mi je na nekem srečanju sosed pri omizju rekel, ”poglej, sonce imamo vsi le njegovo energijo moramo ujeti”, kaj še čakamo.

Torej, kje smo, kako razmišlja svet, oziroma kako je razmišljal svet v Glasgowu?

Je soglasje sprejeto s figo v žepu? Tina Kobilšek vaši vtisi iz Glasgowa, se obetajo prihodnjim generacijam dobri časi, ali bo potrebno poiskati nov planet, kot razmišljajo nekateri? Npr. Elon Musk!