mag. Marjan Šetinc
Veleposlanik, predsednik SDMO
16. oktober 2019
Uvodna beseda v predavanje in razpravo zaslužnega predsednika SDMO, veleposlanika BOJANA GROBOVŠKA: ”Leto 1989 in padec železne zavese!”
Že sam naslov današnjega predavanja in razprave pove o čem bo tekla beseda. Pa vendar nekaj besed je potrebno dodati za vpogled v čas pred padcem železne zavese.
Železna zavesa kot politični pojem se ni rodil v Evropi po drugi svetovni vojni, njegova uporaba sega v čas davno pred hladno vojno, do katere je prišlo po 2. SV, ko so zavezniki v vojni razdelili svoja vplivna območja, ki jih je bilo potrebno varovati. Dogovarjanja med zavezniki so privedla do delitve med vzhodom Evrope, pod sovjetskim vplivom in zahodom Evrope pod ameriškim vplivom. Ta delitev, ki je sledila razmejitveni črti med ozemlji, ki jih je osvobodila (zasedla) sovjetska (Rdeča) armada in ozemlji, ki so jih osvobodili (zasedli) zahodni zavezniki, se je kmalu izkazala za politično nepremostljivo delitev, kar je Winston Churchill, 5. marca 1946, slabo leto po koncu vojne, opisal z besedami: “Od Szczecina na Baltiku do Trsta na Jadranu se je nad celino spustila železna zavesa.”
Zakaj je prišlo do tako ostre delitve je napisanega zelo veliko, nekateri to pripisujejo nepremostljivi ”veličini” (trmi) osebnosti zmagovitih voditeljev, bolj verjetno pa gre za nadaljevanje predvojne delitve in preprečitve širjenja sovjetske ideologije.
Ta antagonizem se je odrazil v tem, da sta Zahod kot Vzhod težila k širitvi vpliva, ne samo s propagando, temveč tudi z grožnjami in tekmovanjem v oboroževanju (orožarstvu). Na zahodu je tako nastal NATO na vzhodu pa Varšavski pakt, podobno je bilo z gospodarskim povezovanjem na zahodu EGS in na vzhodu COMECOM.
Kapitalistični zahod, se je s pomočjo ZDA (Marshallov plan), že kmalu po vojni izkazal za gospodarsko uspešnejšega od vzhoda pod okriljem SZ. Dejstvo je, da je bil zahod že pred vojno bolj razvit kot vzhod. Socialistični sistem, ki mu danes nekateri pravijo državni kapitalizem, je že v štartu ekonomsko zaostajal. Ekonomski in tehnološki razvoj je postajal vse bolj globalno soodvisen, temu se ni bilo mogoče upreti z zaprtimi mejami in iluzijo, da lahko v izolaciji napreduješ enako kot preostali svet. To so začutili tudi ljudje, pa tudi oblastne strukture za železno zaveso. V drugi polovici osemdesetih let so razmere dozorevale, na Poljskem z gibanjem Solidarnosć, v SZ s perestrojko (preobrazbo) in glasnostjo (odprtostjo), v drugih državah za železno zaveso pa z različnimi oblikami državljanske nepokorščine (tudi s spoadi med demonstranti/študenti in policijo). Leto 1989 je prineslo vrhunec in končni padec železne zavese!
Železna zavesa, ki je v petdesetih letih postala železna ograja (okrepljena leta 1961 z berlinskim zidom), ki naj bi vzhod varovala pred nevarnostjo z zahoda ( s to nevarnostjo so ljudsstvo prepričevali oblastniki v državah vzhodnega bloka), je 1989 doživela svoj neslavni konec.
Zaslužni predsednik SDMO, publicist, veleposlanik Bojan Grobovšek, je bil pred vstopom v diplomacijo od 1987 do 1991 dopisnik Dela in RTV na Dunaju, od koder je opazoval dogajanja tudi na Madžarskem in na Češkoslovaškem, pa tudi drugod v evropskem socialističnem svetu. O tem je takrat obširno poročal in komentiral.
Težko bi našli govornika/pričevalca o padcu Železne zavese v letu 1989, ki bi bil bolj kompetenten. Njegove spomine in razmišljanja o teh dogodkih si lahko tudi preberete v njegovi knjigi Trst, Ljubljana, Dunaj in širni svet, ki je izšla lani (2018).