Predstavitev
VP Marjan Šetinc
Natančno pred tremi tedni je bil izbran papež Leon XIV, 267. papež po vrsti, še isti trenutek so se pričela ugibanja o tem kaj sta z njim dobila katoliška cerkev in svet, predvsem, v razmerju do njegovega predhodnika Frančiška.
Vatikan z avtoriteto papežev in izkušeno diplomacijo že stoletja igra pomembno vlogo v mednarodnih odnosih, to vlogo je pomembno krepil tudi papež Frančišek, predvsem s svojimi mirovniškimi pozivi. Mnogi imajo podobna ali celo še večja pričakovanja do Leona XIV. O tem je govoril gost Janko Petrovec, novinar, prevajalec, publicist in izjemni dolgoletni dopisnik RTV iz Rima in Italije, odličen poznavalec delovanja Svetega sedeža in vloge Vatikana v svetu.
VP Bojan Grobovšek
UVOD V SVETI SEDEŽ IN NJEGOVA MEDNARODNA VLOGA V ČASU LEONA XIV
»Koliko divizij pa ima papež ?«, je v razgovoru s Churchillom vprašal Stalin. S tem je izrazil svoj podcenjevalni odnos do Vatikana kot dejavnika v mednarodnih odnosih in v mednarodni politiki.
Papeška država že dolgo nima vojske, ki bi bila po številu vojakov lahko upoštevanja vredna. Sicer drži, da se je švicarska garda v pontifikatu papeža Frančiška moštveno povečala za več kot 20%. V absolutnih številkah pa to pomeni od 110 na 135 mož.
Toda nobena druga država nima diplomatskih odnosov s toliko drugimi državami kot ravno Sveti sedež. Sveti sedež ima po svetu 100 nunciatur, poenostavljeno povedano veleposlaništev, ki jih vodijo nunciji, nuncij pa je predstavnik papeža. Vsaj v državah s katoliško večino ali z visokim odstotkom katoliškega prebivalstva, je nuncij praviloma dekan diplomatskega zbora. Vatikan ima status opazovalca pri OZN, pri EU in tako dalje. Vatikanska diplomacija velja za zelo sposobno in diskretno.
Vloga Vatikana kot posrednika v mednarodnih konfliktih se je vzpostavila v času pontifikata Leona XIII, ki si ga je novi papež Leon XIV vsaj sodeč po imenu postavil za zgled. Primerov uspešnega pa tudi manj uspešnega in po nekaterih mnenjih preveč zadržanega posredovanja Svetega sedeža je veliko. Še vedno je odprta polemika v zvezi z vlogo Svetega sedeža med drugo svetovno vojno.
Mednarodna vloga Svetega sedeža seveda lahko presega posredništvo v mednarodnih konfliktih. Katoličanov je milijarda in 400 milijonov, na svetu je več kot 3000 katoliških škofij, 407.000 katoliških duhovnikov, predvsem pa je papež moralna in s tem tudi politična avtoriteta. Istočasno pa se tudi postavlja vprašanje, kakšno in kolikšno konkretno težo ima lahko papežev glas tudi znotraj katoliške cerkve in Vatikana.
O Leonu XIV včasih beremo in slišimo, da je prvi ameriški papež. Prvi ameriški papež, papež, ki je prišel iz Amerike, je bil Frančišek. Prišel je iz Južne oziroma in L. Amerike. Kar zadeva obstoječe konflikte v svetu in sicer številne probleme današnjega sveta je Frančišek večkrat močno dvignil svoj glas.
Bo tozadevno dvigoval svoj glas tudi Leon XIV, ki prihaja iz S. Amerike, konkretno iz ZDA, in je zelo dolgo služboval v J. Ameriki? Kakšna bo mednarodna vloga Svetega sedeža v času Leona XIV?
SVETI SEDEŽ IN NJEGOVA MEDNARODNA VLOGA V ČASU LEONA XIV
SDMO, 29. 5. 2025
Ekscelence, gospe in gospodje,
zahvaljujem se vam za zaupanje in pozornost, ki mi jo namenjate. Posvetimo se uvodoma nekaterim temeljnim izhodiščem, kot sta kratek oris biografije papeža Leona XVI. in geopolitična izhodišča Cerkve, da bi lahko v nadaljevanju ponudili nekaj širših hipotez z različnih zornih kotov, ki nam bodo pomagale misliti nadaljevanje nedavno začetega pontifikata. V sklepu ponudim še nekaj stališč, ki so osebne narave.
Biografija v obrisih
Leta 1955 rojeni Robert Francis Prevost izhaja iz zelo verne družine. Po lastnih pričevanjih so bili že njegovi starši rojeni v Združenih državah Amerike, kljub temu pa se poudarjeno identificira s priseljenskim poreklom. Že pri štirinajstih je vstopil v malo semenišče avguštincev, v nadaljevanju akademske poti pa je – poenostavljeno rečeno – diplomiral iz matematike, magistriral iz filozofije in doktoriral iz teologije.
Pri tridesetih se kot redovnik avguštinec in duhovnik odpravi v misijon v Peru; pri šestinštiridesetih postane vrhovnih predstojnik svojega reda in naslednjih +dvanajst let preživi po večini v Rimu. Leta 2014, pri devetinpetdesetih, ga Frančišek imenuje za škofa v perujskem Chiclayu; devet let pozneje ga povzdigne v kardinala in imenuje za prefekta rimskega Dikasterija za škofe. To delo opravlja do letošnje izbire za Frančiškovega naslednika. Je ameriški in perujski državljan, govori pet jezikov.
Preseneča dejstvo, da je bibliografija tega skoraj sedemdesetletnega avguštinca, misijonarja, škofa in nekdanjega kardinala precej skopa. Knjig, študij, dokumentov ali zbirk pridig, ki bi jih pričakovali od visokega cerkvenega dostojanstvenika, skoraj ni; intervjuji so redki. Vpogled v pretekla stališča novega papeža Rimskokatoliške cerkve je torej težaven; po poročanju ameriških medijev je še najbolj oprijemljiva njegova doktorska naloga, ki se je ukvarjala z nalogami krajevnega vodje avguštinskega reda.
Izhodišča geopolitike Cerkve
Temeljna misija Cerkve je širjenje evangelija in njegovega sporočila miru. Zato ne preseneča, da je Leon XIV. v prvem nagovoru vernikom po izvolitvi 8. maja 2025 izpostavil prizadevanje za »razorožen in razorožujoč mir« in gradnjo mostov. Oboje kaže razumeti kar najširše: kot temeljno nalogo vsakega papeža in ne samo kot kritiko trenutne konfliktnosti v svetu, novega oboroževanja in postavljanja zidov.
Za razliko od drugih veroizpovedi je Katoliška cerkev preko instituta Države mesta Vatikan in Svetega sedeža mednarodno pravni in geopolitični subjekt, ozemeljsko utemeljen na 44 hektarjev veliki državi. Toda odnosi z drugimi državami ne temeljijo na nacionalnem interesu, temveč na interesu afirmacije katoliške veroizpovedi. V tem smisli je povedno stališče papeža Pavla VI.: »Ko v Cerkvi govorimo o državah, imamo vedno v mislih narode, ki predstavljajo živo resničnost držav«. Cerkev torej vidi sebe kot »notranji« dejavnik vsakega naroda, saj so, doktrinarno gledano, vsi narodi samo del enega samega Božjega ljudstva.
Od temeljev do karizme in prakse
Na podlagi povedanega in slišanega v prvih treh tednih Leonovega pontifikata lahko torej sklepamo, da bodo prizadevanja diplomatske mreže Svetega sedeža, ki bodo nujno sledila karizmi novega papeža (če jo bo seveda ta z razpoložljivimi sredstvi tudi uveljavljal), temeljila na miroljubnosti, prizadevanju za končanje obstoječih vojnih konfliktov in nasprotovanju oboroževalni tekmi. V tem lahko beremo tako teoretična izhodišča odnosa Cerkve do sveta kot zapuščino papeža Frančiška.
Pičle izkušnje, ki jih imamo pri opazovanju biografije Roberta Francisa Prevosta ter njegovih stališč in dejanj v vlogi papeža Leona, nas zaenkrat vodijo še k naslednjim premislekom:
– to bo previden papež, ki se bo izogibal črno-beli interpretaciji sveta, že zaradi kompleksne izobrazbene strukture in forme mentis avguštinskega tipa;
– tuja mu bodo geopolitična izhodišča matične države, pri čemer imam v mislih tako tradicionalno poenostavitev delitve sveta na »imperij dobrega« in »imperij zla« kot čedalje izrazitejši trumpovski premik na delitev po premici: močni mednarodni subjekti proti šibkim;
– v »vladarskem« slogu lahko pričakujemo drugačen odnos do kolektivnega vodstva: če je bil Frančišek pri formiranju in izražanju svojih stališč pogosto »solističen« ali pa se je naslanjal zgolj na krog zaupnikov iz svojega Kardinalskega sveta, utegne Leon XIV. razumeti (sinodalno) soodločanje kot nujni instrument svoje oblasti. Na to misel nas napeljuje dejstvo, da v začetku stoletja ni bil samo izvoljen za generalnega vodjo avguštinskega reda, ampak je bil na tem mestu tudi potrjen v drugo. In še ena zanimivost: med prvim nagovorom uslužbencem kurije (24. 5. 2025) je izjavil, da »papeži pridejo in grejo, kurija pa ostaja. (…) Kurija je ustanova, ki ohranja in posreduje zgodovinski spomin Cerkve (…). Spomin je temeljnega pomena za vsak živ organizem, saj ni zre le v preteklost, temveč hrani sedanjost in usmerja prihodnost. Brez spomina pot izgubi svojo smer in smisel.« Kurija naj torej tudi opozarja papeža, da ne zaide s poti, utemeljene v preteklosti.
Cerkev v svetu in premiki
Pričakujemo lahko, da bo Leon XIV. »podedoval« Frančiškov koncept misijonarske Cerkve, ki pa ga utegne zaradi svoje študiozne nravi razslojiti:
– v razvitejših državah, zlasti na sekulariziranem Zahodu, lahko pričakujemo poudarjeno misijonsko delo med novimi skupinami odrinjenih na rob družbe zaradi razmaha umetne inteligence in avtomatizacije delovnih procesov;
– zaradi temeljnih osebnih in delovnih izkušenj, povezanih z mladostjo v delavskem predmestju Chicaga in misijonskim delom v provinci Peruja, bo Leon XIV. papež razumevanja do oblik tako imenovanega ljudskega verovanja. Na južnoameriškem primeru jih je izpostavljal že Frančiške, ko se je skliceval na sklepe Konference južnoameriških škofov v Aparecidi leta 2007 – Leon bi utegnil ta vidik poglobiti, posodobiti in aplicirati tudi na druge krajevne stvarnosti.
Nekoliko bolj tehnicističen pogled na dinamiko razvoja Cerkve nam namreč razkrije dejstvo, da teoretično število njenih pripadnikov (tj. vseh, ki so krščeni v katoliških cerkvah) kljub drugačnim težnjam v Evropi (sekularizacija) ali v obeh Amerikah (prestopanje v (nova) protestantska gibanja) raste. Seveda ne enakomerno: številčno najmočnejša katoliška država ni več Brazilija, Ampak Demokratična republika Kongo. Med »drevesi, ki bogato obrodijo«, je poleg nekaterih afriških držav za Cerkev čedalje pomembnejši azijski kontinent. Eden od pokazateljev potenciala novih vernikov bi lahko bila prisotnost katoliških misijonov: V Afriki je ta – poleg Konga – najočitnejša v Gani, Nigeriji, Kamerunu, Keniji, Tanzaniji in na Madagaskarju, v Aziji pa zlasti na Kitajskem, manj izrazito v Indiji ter še vedno tudi na Filipinih.
Iz tega sledi – gre za oseben in mnenjski sklep – da se bo razpad »evrocentričnosti« Katoliške cerkve nadaljeval. Množilo se bo vključevanje lokalnih »ljudskih verovanj« (primer Amazonija), klecanje pred političnimi vplivi (primer Kitajska) ter množenje interpretacij krščanskega nauka (npr. vključevalnost do vseh družbenih skupin v sekulariziranih družbah, moralna strogost v državah s politično močnim katolicizmom ipd.). To bo sprožalo konflikte in merjenje moči znotraj Cerkve, kar pa bo najbrž utišano ali pomirjeno zaradi značajskih lastnosti novega papeža.
A če na tako nastalo stanje apliciramo zgodovinsko izkušnjo velikih, večkulturnih imperijev, bodo zdajšnji trendi dolgoročno vodili v rast moči krajevnih cerkva in v vse večje razlikovanje med njimi, s čimer bo »rimski center« še naprej izgubljal na pomenu, Cerkev kot celota pa na svoji geopolitični moči. Rim bo situacijo interpretiral skozi pojma »sinodalnosti« ter »enotnosti v različnosti«.
Odnos Cerkve do vojne v Ukrajini
Spomnimo se na marec 2024, ko je papež Frančišek Zeleskemu priporočil, naj »zbere pogum in dvigne belo zastavo«, kar je takrat sprožilo po svetu precej ogorčenja. Dobro leto pozneje razumejo analitiki to njegovo izjavo bolj kot odraz protiameriškega socialnega peronizma kot pa domnevne pro-ruske drže. Toda lahko jo imamo tudi za zapozneli odmev na neuspeh »turškega kompromisa« iz marca leta 2022, ki je padel predvsem zaradi britanskih interesov in interesov Bidenove Amerike; spomnimo, da je ta kompromis vseboval ukrajinsko odpoved vstopu v Nato in delom ozemlja z rusko večino. Vatikanska diplomacija je v povezavi s tem kompromisom predlagala triletno premirje, nad katerim bi bdel kontingent OZN, v tem obdobju pa bi tudi izvedli referendume za določitev novih meja.
Skoraj na polovici med padlim turškim kompromisom leta ’22 in Frančiškovo izjavo o »beli zastavi« leta ’24 pa pride leta ’23 do »klasične« vatikanske diplomatske akcije, in sicer do misije bolonjskega nadškofa, kardinala Zuppija v Kijev, Moskvo, Peking in Washington. Pričakovanja so bila velika (in v kontekstu pešanja geopolitične moči Vatikana nerealna), toda iztržek je bil otipljiv: vračilo ugrabljenih ukrajinskih otrok iz Rusije.
Leon XIV. je že pokazal, da ne namerava popustiti pri vatikanskem prizadevanju za mir v Ukrajini, ne glede na očitke o »vpletanju v reči, ki se vodje katoliške Cerkve ne tičejo«. Nedavna ponudba, naj se nova pogajanja za mir med Ukrajino in Rusijo odvijejo v Vatikanu, je njegova. Toda še bolj poveden je odgovor Moskve, ki je dospel po treh dneh: po mnenju zunanjega ministra Lavrova »ne bi bilo primerno, če bi se dve pravoslavni državi o odpravi temeljnih razlogov za konflikt pogajali v katoliškem okolju«. Po Lavrovu je med temeljnimi razlogi za »rusko posredovanje« tudi rušitev Ukrajinske pravoslavne cerkve pod moskovskim patriarhatom in vzpostavitev nove Ukrajinske pravoslavne cerkve s patriarhom v Kijevu.
In Bližnji vzhod?
Cerkev je vedno pripravljena ponuditi svoje mirovniške diplomatske veščine. Toda kaže, da se do reševanja zdajšnje situacije med Izraelci in Palestinci opredeljuje podobno kot do drugih oboroženih konfliktov in ne prednostno. Če bi držalo slednje, bi kardinalski zbor v konklavu favoriziral izbor jeruzalemskega patriarha, kardinala Pierbattista Pizzaballa, kar pa se ni zgodilo.
Agresivna politika Netanjahujeve vlade je za Cerkev in Prevosta očitno nesprejemljiva, vendar pa pričakujem drugačen, v primerjavi s Frančiškom medijsko manj odmeven pristop: predvidoma preko stikov z najstarejšim in z najbolj vplivnim judovskim lobijem v diaspori: z judovsko skupnostjo v Rimu torej, ter z American Jewish Committee.
Vsemu povedanemu navkljub sem prepričan, da bo v luči 2000-letnice Kristusove smrti in vstajenja leta 2033 ena ključnih točk, po katerih bomo sodili geopolitični uspeh tega pontifikata, Leonova vloga pri vsaj srednje-trajni pomiritvi »Dežele med reko in morjem«.
Janko Petrovec,
nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Rimu in Vatikanu