Joe Biden
od podpredsednika do predsednika
Mirko Cigler
»Dragi ameriški prijatelji, reputacija demokracije je ogrožena in svet opazuje. Prosim, nadaljujte pazljivo.« − Jeremy Hunt, nekdanji zunanji minister V. Britanije
V predstavniški demokraciji velja, da so volitve glavni praznik demokracije, stalno ponavljajoče potrjevanje temeljev demokratičnosti družbe. Zato so množična udeležba na volitvah, spoštovanje pravil ter zakonske regulative odločilnega pomena za potrjevanje demokratičnih standardov, ki zmagovalcem in poražencem dajejo legalnost in legitimnost. Rekordna udeležba na tokratnih volitvah ter odsotnost zabeleženih večjih kršitev so dokaz robustnosti in odpornosti ameriške demokracije. Trump je s svojim javnim dvomom v poštenost volitev, med samim volilnim procesom, ameriško demokracijo razvrednotil bolj kot vsi dejanski in namišljeni ideološki nasprotniki ter sovražniki z levega in desnega političnega pola doma in po svetu. Ne glede na to, ali bo po ponovnih štetjih ter sodnih sporih na koncu zmagovalec ostal Biden ali ga bo zamenjal Trump, ZDA s temi volitvami izgubljajo na svetovni sceni. Liberalna Evropa se boji za ameriško demokracijo ter notranjo stabilnost ZDA, iliberalci pa se postrojujejo za Trumpom. Rusi in Kitajci, pa tudi Južnoafričani so sarkastični in se posmehujejo ameriški nekompetentnosti in nerodnosti ter zastareli analogni volilni infrastrukturi v času digitalizacije. Kandidata sta ponudila vsak svoj »model« spopadanja s pandemijo in zanj pridobila polovico volilnega telesa. Za Trumpa so glavne dobrine, ki jih je potrebno zaščititi v pandemiji, ekonomija, denar, delavna mesta. Za Bidena je glavna dobrina zdravje državljanov. Po več kot sto milijonih preštetih glasovnic, si je Joe Biden zmagovalno število elektorskih glasov zagotovil z minimalno večino, ki jo bodo, na zahtevo Trumpa, ponovno preverjali. ZDA ostajajo po volitvah še bolj ideološko razklane kot pred pandemijo. Demokrati so zmagali, vendar trumpizem ni poražen.
Joe Biden razume, da Trumpova zunanja politika, dasiravno je navzven bila videti kot serija nepremišljenih, impulzivnih dejanj, v resnici predstavlja kontinuiteto, ki jo je, skupaj s predsednikom Barakom Obamo, začel prav on. Premik težišča iz Evrope v Azijo, zaostrovanje odnosov z Rusijo ter Kitajsko, so bile njune strateške direktrise, ki že več kot desetletje zaznamujejo ameriško globalno usmeritev. Trump se jih je držal, hkrati pa s sloganom »Najprej Amerika«, s poudarjanjem unilateralizma in nacionalizma uničeval multilateralizem. Sprememba forme je odražala njegovo neobrušeno, agresivno ter posesivno naravo. Forma je v politiki pomembna enako ali pa še bolj, kot sama vsebina. Tako lahko pod Bidenom pričakujemo zunanjo politiko »nazaj na izhodišča«. To je ohranitev strateških prioritet, vendar njihovo zagotavljanje z drugačnimi, za mednarodno skupnost bolj sprejemljivimi sredstvi. Obnova multilateralizma ne bo možna zgolj z obnavljanjem struktur, ki jih je prizadejal Trump in vračanje v režime, ki jih je zapustil, temveč bo zahtevala redefiniranje ter prilagajanje multilateralizma post-pandemičnemu svetu. Bidena čaka naporna zunanjepolitična agenda, kajti post-pandemični svet bo »svet agresivne multipolarnosti«, v katerem bo divjala »guerra in tempo di pace« (vojna v času miru), kot to obdobje vidi Stefano Silvestri iz italijanskega inštituta za strateške študije IAI. Po njemu nas čaka dinamični čas hkratnega sodelovanja in različnih oblik zadrževanja in konfrontacije, posredniških vojn, informacijskih in kibernetičnih operacij, vendar brez eskalacij v oborožen konflikt globalnih razsežnosti. Čas »vročega miru«. Pandemija, tako kot revolucija, žre svoje otroke. Ni zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska, socijalna ter politična grožnja. Zapleti v tokratnih ameriških volitvah kažejo, da je v demokraciji proti pandemiji zelo težko politično zmagati. Ni pa nemogoče, kar dokazuje trenutno še »začasna« Bidenova zmaga.
Koliko maneverskega prostora in koliko energije bo imel ameriški predsednik v takšnem svetu? Njegov temeljni problem, tako z Evropsko unijo kot z Natom bo, kako pomiriti protislovje med premeščanjem ameriške prioritete iz Evrope v Azijo ob hkratnem zadrževanju Evrope kot prvega, najpomembnejšega in najbolj zaupanja vrednega zaveznika, prijatelja in partnerja. Do kolikšne mere lahko ZDA Evropski uniji dovolijo ali jo celo podpirajo pri njeni ambiciji postati bolj globalni igralec? Hkrati bo Biden moral reševati tudi protislovje med Natom in EU. Prvi želi postati bolj političen, slednja pa bolj vojaško relevantna. Od razrešitve teh geopolitičnih protislovij bodo v dobršni meri odvisni tudi ameriško kitajski in ameriško ruski odnosi. Biden razume, da prenašanje težišča v Azijo ne sme iti na račun zapuščanja Evrope. To bo poskušal zagotoviti s poudarjanjem tradicionalnih civilizacijskih, političnih, ekonomskih ter varnostnih vezi na obeh obalah Atlantika. Biden, za razliko od predhodnika, ne živi v utvari, da so ZDA dovolj močne, da same obvladajo svet in najresnejšega tekmeca, Kitajsko. Zato bo novi transatlantski pakt poroka ne samo iz stare ljubezni temveč tudi iz obojestranskega interesa. Samo z okrepljenim političnim, ekonomskim ter tehnološkim sodelovanjem lahko skupno upočasnijo kitajsko napredpovanje h globalni dominaciji.
Popravljanje odnosov z Evropsko unijo bo težavno na več ravneh. Trump je zlasti v stari Evropi pustil globoki negativni sentiment. Ameriški javnomnenjski inštitut PEW je septembra izmeril stanje priljubljenosti ZDA v svetu. V Belgiji je do ZDA pozitivnih samo še 24%, v Nemčiji 26% anketiranih. Nemci ZDA doživljajo kot »frenemy« (prijatelj-sovražnik), najzaneslivejšega zaveznika pa vidijo v Franciji. Poleg tega ZDA več nimajo Britancev, preko katerih so desetletja zagotavljale svoj vpliv v in na Unijo. Poljska, ki se ponuja za nadomestno vlogo, nima niti približno enake teže, do Orbana in njegove srednjeevropske iliberalne družbe pa lahko pričakujemo resno politično ohlajanje ter distanciranje. Evropa bo šele po nemških volitvah 2021 ter francoskih leto dni kasneje lahko zares na novo opredelila, kakšen bo dejansko njen prispevek k novi evroatlantski navezi. Kajti EU ne more samo čakati na Bidenove pobude, ne da bi naredila svoj korak proti ZDA. Ne sme ponoviti zgodbe iz začetka prvega mandata Obame, ko ni zmogla politične volje za pozitiven odziv na njegove pobude.
Biden bo moral v Natu najprej zagotoviti povrnitev političnega zaupanja v ameriško izpolnjevanje garancij za vse zaveznice enako ter med njimi »zagotoviti red« (Turčija-Francija, Grčija). Vrnitev na stare čase tradicionalnega Nata ni več možna. Čeprav se je Nato prav v času Trumpa vojaško pomembno okrepil, generalni sekretar Nata Jan Stoltenberg v času pandemije ugotavlja, da »naše vojske ne morejo biti močne, če so naše družbe slabotne«. Vojaške zmogljivosti bodo morale biti podprte z družbeno odpornostjo držav članic, brez te odpornosti je vojaška odličnost nesmiselna. Zato bo krepitev odpornosti ključna naloga zavezništva v prihodnje, od katere bosta odvisni odvračanje ter obramba. Poleg znotraj zavezniških problemov se Nato sooča z zunanjimi dejavniki, kot so spremembe v delovanju tradicionalnih in novih nasprotnikov, globalnim »game changerjem« pandemijo kovida ter tehnološkimi spremembami, ki skupno opredeljujejo splošno hibridizacijo varnosti. Čeprav osnovni cilj zavezništva ostaja nespremenjen – garancija skupne varnosti, pa primarna varnostna grožnja ni več vojaška, temveč v ožjem smislu zdravstvena, v širšem pa okoljevarstvena. Zdravstvena varnost, kot prva prioriteta ter skrb zaveznic v času pandemije, še dodatno povečuje pomen odpornosti na podlagi 3.točke pogodbe. Zavezništvo naj bi s svojo globalizacijo proti vzhodu zagotavljalo varnostno podporo nadaljevanju ameriško kitajskega tekmovanja za globalni vrh. »Azijski Nato« (Kvad, ki ga sestavljajo ZDA, Indija, Japonska in Avstralija) bi laho predstavljal organizacijsko izhodišče za takšen razvoj. Njegova večja odprtost in elastičnost za nujne doktrinarne in organizacijske spremembe pa naj bi ga ponovno naredile varnostno relevatnega za hibridno kibernetični svet, o katerem govori Silvestri. Pričakovati je tudi ponovno krčenje sredstev za obrambo ter drugačno interpretacijo finančnih zavez za potrebe kolektivne obrambe in odpornosti. Kratkoročno lahko pričakujemo preklic Trumpovega ukaza o umiku ameriških sil iz Nemčije ter obljube, da bodo ameriški vojaki iz Afganistana doma do Božiča.
Lahko pričakujemo, da bo Biden, na podlagi dolgoletnih izkušenj, tako z Rusi kot Kitajci, poskušal vzpostaviti bolj uravnotežen, manj konflikten, dvojni fokus do Ruske federacije in Kitajske. Pritisk na Rusijo prav gotovo ne bo pupustil. Kako globoka in široka pa bo mobilizacija širših »koalicij voljnih« za konfrontacijo s Kitajsko, je težko natančneje predvideti. Na začetku pandemije je bilo videti, da je le-ta v prid Kitajske, vendar pa bo post-pandemični svet od nje manj odvisen, kar bo njen globalni vpliv zmanjšalo ali vsaj spremenilo. To se že odraža v kitajskem novem petletnem načrtu, ki je bolj kot k zunanji ekspanziji usmerjen na notranje politično stabilizacijo, tehnološko samozadostnost ter krepitev notranjega razvoja in obrambe. Upamo lahko na neke vrste tekmovalno-sodelovalni model, brez resnejše eskalacije sovražnosti. Skupne okoljske grožnje bi lahko, v najbolj optimističnem scenariju, obe velesili pripeljale celo do skupnega delovanja. Tudi v tradicionalnih nevralgičnih točkah Bližnjega in Srednjega vzhoda bo moral Biden najti novi modus operandi za ameriško prisotnost. V nasprotnem bodo varnostni vakuum s svojo prisotnostjo še bolj zapolnili Kitajci in Rusi ter razne paradržavne sile. To dobro razume tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki se je izognil ponujeni Trumpovi priložnosti za omalovaževanje Bidena.
Slovenija v odnosih z Združenimi državami že celo desetletje ne najde prave politične mere. Najprej nas je pestila strateška neuravnoteženost zaradi odklona proti Rusiji, sedaj pa smo zabredli v politično nekompatibilnost z Bidenovo politično orientacijo. Janševa preuranjena čestitka za zmago trenutnemu poražencu Trumpu, še v teku štetja glasov, je bila edina take vrste na svetu. Francoski predsednik Chirac je nekoč, ob neki drugi priložnosti, komentiral, da ne gre ravno za odgovorno in dobro premišljeno obnašanje in da je zamujena dobra priložnost ostati tiho. Ta nenavadni diplomatski foux pa so opazili in komentirali številni mediji po Evropi, kot v samih ZDA. Po tem je še bolj jasno, kako nas vidijo in kam nas pozicionirajo drugi. Janševi mediji in njegovi politični prijatelji v podpori Trumpu ne popuščajo niti po volitvah. Vendar je jasno, da tisto, kar deluje v domači politični komunikaciji, v mednarodni ne deluje ali deluje negativno. Vse to že ne more biti dobro izhodišče za bodoče bilateralne odnose z ZDA. Kakšen literarni salto si bodo morali izmisliti pisci državnih čestitk? Koliko časa bo na predajo akreditivov v Washingtonu moral čakati novi slovenski veleposlanik v ZDA? Po vsem izrečenem bo vlada za krepitev slovensko-ameriških bilateralnih odnosov morala ne samo obrniti, temveč kar zamenjati ploščo. Potrebna bo neka zelo drugačna muzika, z narodno-zabavne na jazz in hiphop. Kaj pa se bo zgodilo z »našo« prvo damo Melanijo? Velika pričakovaja glede njene pomoči Sloveniji se niso uresničila. V štirih letih ni našla priložnosti, da obišče svojo staro domovino, še ameriškim Slovencem ni namenila domače besede. Le kaj smo se ji tako zelo zamerili? Smo res za vse sami krivi? Je pa politika osvobojena zablode, da imamo, česar v resnici nikoli nismo imeli. Vendar smo se, zahvaljujoč Melaniji, nekaj pa vseeno naučili – da so črne kravate za pogrebe in »black tie« za gala prireditve.