Marjan Šetinc
POLJSKA VČERAJ, POLJSKA DANES – politika, volitve
Največja, najpomembnejša, najštevilčnejša država nove Evrope, danes sestoji iz 16 vojvodstev, 312.000 km2, 38mio prebivalcev, po nekih ocenah je še enkrat toliko ljudi s poljskimi koreninami raztepenih po svetu, v ZDA 10 milijonov.
Poljska je ponovno pridobila neodvisnost 11. novembra 1918, po 123 letih razdeljenosti med Prusijo, Rusijo in Avstrijo. Tega razkosanja Poljska ne more pozabiti, čeprav je premagala Rdečo armado 1920 pred Varšavo, pred tem pa vojaško osvojila še ozemlja na vzhodu t.i. Wschodnie Kresy…z Lwowom (Lvivom, Lembergom) na jugovzhodu in Vilniusom na severovzhodu – med vojnama je obsegala 389.000 km2…
Po Stalinovi zaslugi je bila Poljska po 2. SV premaknjena proti zahodu, pridobila je 103.000km2 – izgubila pa 201.000km2 s 13.300.000 prebivalci… Izgubo ozemelj na vzhodu na Poljskem še danes mnogi obžalujejo, o tem pričajo številna združenja Poljakov, ki izvirajo s teh območij Poljska je med obema svetovnima vojnama obsegala velik del sedanje Litve, Belorusije in Ukrajine
Danes Poljska na vzhodu meji na Kaliningrajsko oblast, Litvo, Belorusijo, Ukrajino in na jugu na Slovaško.
Današnja Poljska je razdeljena po približni zgodovinski liniji… zahodna vojvodstva, to so ozemlja, ki so bila pretežno del nemškega rajha do konca 2. SV in vzhodna vojvodstva, ki so bila del ruskega carstva do konca 1.SV.,
Zakaj ta izlet v zgodovino? Namreč ta zgodovina danes deli Poljsko po stopnji in intenziteti konservativnosti in nacionalizma, kar se zelo dobro izraža v izidih zadnjih nekaj parlamentarnih volitev. (glej izide volitev na Wikipediji). Upam si trditi, da je danes Poljska politično in ideološko jasno razdeljena, opredeljena. Poljsko zunanjo politiko je določeval njen položaj med Rusijo, do leta 1990 Sovjetsko zvezo, in Nemčijo, marsikatere politične poteze današnjih vladajočih elit so povezane s tem položajem. S članstvom v NATO in EU se počuti Poljska na zahodu varno, toda na vzhodu ostaja nezaupanje do Rusije, kot naslednice SZ, ki jo smatra za grožnjo. Zato, se kljub dejstvu, da je del Zahoda, obnaša previdno in krepi svoje obrambne sposobnosti.
Zato tudi ne čudi, da je Poljska v svojo zunanjepolitično strategijo iz l. 2002, torej že po njenem sprejemu v NATO, zapisala cilj, da je potrebno Rusijo potisniti čim dlje od njenih meja. Druga možnost, ki pa ni zapisana v strategiji 2002, pa bi bila pomiritev odnosov z Rusijo, nekakšna sprava, do kakršne je prišlo npr. med Nemčijo in Francijo, tudi z nastankom EGS, pred tem pa Skupnostjo za premog in jeklo.
Donald Tusk je bil izvoljen za premierja leta 2007 na izrednih volitvah in si je ”zadal nalogo” uresničiti oboje. Rusijo potisniti na vzhod in sočasno z njo doseči pomiritev/spravo. Ta dva cilja sta, ob množici drugih zadev povezanih z mednarodnim položajem Poljske, močno zaznamovala obdobje njegovega premierstva. Namreč Poljska je velika in pomembna članica EU in NATO, njene poteze vplivajo na poteze obeh organizacij EU in NATO, predvsem do njenega vzhodnega sosedstva.
Zato si bom vzel nekaj minut za opis dveh dogajanj, ki sta tekli vzporedno, v ključnem letu 2009.
Ključno leto 2009 (Kdaj se je začela 2. svetovna vojna?)
Napad Nemčije na Westerplatte, 1. septembra 1939, poljsko vojaško postojanko pred Gdanskom, predstavlja nedvomen začetek 2. svetovne vojne, toda ne za Rusijo (Sovjetsko zvezo) do 1. septembra 2009. 1. septembra 2009, ob 70. obletnici nemškega napada je Poljska na polotoku Westerplatte pripravila veliko slovesnost, udeležili so se je voditelji 22 evropskih držav, tudi Borut Pahor, tedaj predsednik vlade RS, ter več visokih predstavnikov drugih držav tudi visoka delegacija ZDA. Pozornost je bila razumljivo namenjena kanclerki Angeli Merkel in premierju Vladimirju Putinu, voditeljema naslednic držav, ki sta si Poljsko razdeli leta 1939. Prisotnost Ruske federacije na slovesnosti v osebi Vladimirja Putina je pomenila mnogo več kot njegove besede ali njegov nagovor, pomenila je priznanje Rusije, da se 2. svetovna vojna ni začela 22. junija 1941 z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo, temveč 1. septembra 1939 z nemškim napadom na Poljsko, skoraj 2 leti prej. Še več, nekaj dni pred to slovesnostjo so poljski mediji objavili Putinovo pismo (Gazeta Wyborcza, 28. avgust 2009), v katerem je izrazil obžalovanje za dogodke iz preteklosti, ki ”ne smejo obremenjevati medsebojnih odnosov”, najpomembnejše v tem pismu pa je bilo Putinovo priznanje/opravičilo za poboj 22000 tisoč poljskih častnikov in intelektualcev s strani Rdeče armade, v Katinu pri Smolensku v Rusiji, in napoved odprtja arhivov o katinskih pobojih, kar je Poljska zahtevala vrsto let. Vse to je bilo na Poljskem sprejeto z olajšanjem in je nakazalo pot v otoplitev odnosov med državama.
Dan po slovesnosti na Westerplatte sta se Donald Tusk in Vladimir Putin sprehodila po pomolu v Sopotu, mondenem mestu na Baltiku, 20 km od Gdanska. Vse je potekalo skoraj neverjetno, v nekakšnem olajšanju in pozitvnem vzdušju, vsaj tak je bil vtis mnogih, ki smo tedanje dogajanje spremljali od blizu. Na Poljskem je bilo najavljeno leto ruske kulture in novo obdobje v poljsko-ruskih odnosih…izgledalo je, da je s tem dnem presekano najpomembnejše zgodovinsko razhajanje med državama. Obe državi, tedanje oblasti v obeh državah, sta dojeli, da je po dvajsetih letih od padca Železne zavese prišel čas presekati s preteklostjo in pogledati v prihodnost. To je bil tudi signal Evropi, da dobivajo odnosi med Poljsko in Rusko federacijo novo obliko, novo kvaliteto s čim manj obremenjenosti s preteklimi zamerami. Obe državi povezujejo mnoge vezi, tako kulturne kot poslovne , ki so, kljub političnim razhajanjem, obstajale in se razvijale skozi stoletja. Poljska je dosegla nekaj kar je malokdo pričakoval, da je mogoče razrešiti z Rusijo. Donald Tusk je dosegel nekaj kar ni uspelo njegovim predhodnikom. Toda! Ta prelom, v odnosih z Rusijo je nenadejno in usodno ustavila letalska katastrofa pri Smolensku, ki je v trenutku otoplitev ohladila/zamrznila. Kot se vsi spomnimo se je 10. aprila 2010 na poti na komemoracijo v Katynu blizu Smolenska v Rusiji zrušilo letalo s predsednikom Lechom Kaczynskim, 95 potniki in člani posadke med njimi predsednikova soproga, več ministrov, parlamentarcev, visokih državnih uradnikov in sorodnikov pomorjenih v Katinu. Le tri dni pred nesrečo je potekala v Katinu meddržavna slovesnost, ki se je odvila na pobudo Vladimirja Putina, nanjo je povabil premierja Donalda Tuska, skupaj sta se poklonila žrtvam. Vladimir Putin je s to gesto dokončno priznal sovjetsko/rusko odgovornost za pomor v Katinu. Odgovornost za poboje je Sovjetska zveza (in njena naslednica RF) vsa leta zvračala na nacistično Nemčijo. Toda predsednik Lech Kaczynski je želel, da se žrtvam poklonijo tudi sorodniki in potomci pomorjenih in konsservativni del Poljske zato se je odločil, 10. aprila 2010, za polet v Smolensk, ki se je končal s katastrofo. Nesreča je bila nepojmljiv šok za Poljsko, ni prizadel samo mnogih družin in sorodnikov umrlih v nesreči, prizadel je celo nacijo! (Moram reči, da se mi katastrofa zdi še danes nepojmljiva, šok Poljakov je segel tudi v mene, v nesreči je umrlo 5 oseb s katerimi sem ob predsedniku Lechu Kaczynskem imel izjemno prijateljske odnose.)
Sledile so preiskave nesreče, ki so dokazale, da je šlo za nesrečo zaradi nenadne megle, letalo je med pristajanjem priletelo v krošnje dreves, kar pa mnogih ni prepričalo, med mnogimi se je prijelo/prevladalo in razširilo prepričanje, da je šlo za zaroto, da za nesrečo stoji Vladimir Putin, nekateri so šli celo tako daleč, govorili so, da je šlo za dogovor Putina in Tuska! Jaroslaw Kaczynski, brat predsedika Lecha Kaczynskega, je zahteval nove preiskave in ponovne postopke identificiranja umrlih v nesreči, nesreča je gotovo mnoge spodbudila, morda tudi zaradi sočutja, da so volili Jaroslawa Kaczynskega in PiS, ki je premočno dobil volitve 2015.
Vzhodno partnerstvo vzpostavljeno 2009
V pripravah na članstvo v EU leta 2002, dve leti pred dejanskim vstopom 1. maja 2004, je Poljska že razmišljala o sodelovanju z vzhodnimi sosedami v okvirih evropske sosedske politike stabilnosti, demokracije, dobrega vladanja in razvoja, predvsem pa sosede pridobiti na svojo stran v odnosu do Rusije in ruskega vpliva v teh državah in Rusijo odriniti čimdlje od svojih meja.. Ta strateški razmislek je Poljsko vodil, da Evropski uniji predlaga sprejem sosedskega programa Vzhodno partnerstvo.
Preboj za podporo predlogu je Poljski uspelo doseči s pomočjo Švedske in Karla Bildta tedanjega švedskiega zunanjega ministra, prijatelja Radosława Sikorskega, tedanjega poljskega zunanjega ministra. S švedsko pomočjo je pobuda doživela naklonjenost ostalih članic EU in bila na koncu vključena v sosedsko politiko EU (Neighborhood policy). 7. maja 2009, je bil na vrhu EU v Pragi, uradno potrjen program Vzhodno partnerstvo (Eastern Partnership). V program je bilo vključenih 6 posovjetskih držav: Belorusija, Ukrajina, Moldova, Gruzija, Azerbajdžan in Armenija. Osnovni namen Vzhodnega partnerstva je bil pomoč pri krepitvi demokratičnih institucij v teh državah in krepitvi ekonomskega sodelovanja z EU.
Pristop k programu naj bi države partnerice podpisale na vrhu EU-Vzhodno partnerstvo v Vilniusu (28.-29. novembra 2013), toda v pripravah na ”vilniuški vrh” se je začelo zapletati že kakšno leto pred napovedanim vrhom, iz Ukrajine so prihajali signali, da predsednik Viktor Janukovič sporazuma ne namerava podpisati.
To je sprožilo alarm v poljski politiki, začeli so s kampanjo, pritiski na predsednika Viktorja Janukoviča in njegovih sodelavcev da sporazum podpiše. Janukovič kljub velikim naporom Poljske sporazuma ni podpisal, kar je jasno izpadlo kot neuspeh poljske iniciative in politike. Sama napoved Viktorja Janukoviča, da sporazuma ne bo podpisal (očitno je slutil, da zna podpis sporazuma izzvati nezadovoljstvo na vzhodu Ukrajine) je v Ukrajini spodbudila politična nasprotja. Ta so prerasla v vstajo in proteste na Majdanu v Kijevu, ki so se začeli, 21. novembra 2013, tik pred napovedanim podpisovanjem sporazuma z EU v Vilniusu.
The protests that began on the night of 21 November 2013 with public protests in Maidan Nezalezhnosti(Independence Square) in Kyiv were still ongoing by mid-February 2014.[2][1] The protests were sparked by the Ukrainian government’s decision to suspend the signing of an association agreement with the European Union (EU).[2][1] (Glej Revolution of Dignity – en.wikipedia.org)
Protesti, v katerih je umrlo okoli 100 ljudi, so se po 84 dneh, 22. februarja 2014, končali z odstranitvijo predsednika Janukoviča. Pri nagovarjanju vstajnikov so močno sodelovali tudi poljski politiki, od zunanjega ministra Radoslawa Sikorskega do Jaroslawa Kaczynskega, tedaj šefa opozicije. Novo izvoljeni predsednik Porošenko je sporazum podpisal takoj po izvolitvi, z razglasitvijo, da gre za korak k približevanju EU. Sporazum, ki opredeljuje pomoč EU in pomeni sprejemanje norm in vrednot EU, je povzročil nezadovoljstvo večinsko proruskega dela Ukrajine (Doneck in Lugansk), ker so sporazum videli kot odmik od Moskve oz. navezanosti na Rusijo, in potegnil za sabo rusko intervencijo. To sem bolj podrobno opisal v tekstu, ki je bil januarja objavljen v sobotni prilogi Večera.
Program Vzhodnega partnerstva, iz katerega je Belorusija izstopila, ostaja za Poljsko pomemben instrument za vpliv na dogajanja v Ukrajini, ne pa v Belorusiji, ki je suspendirala sodelovanje v programu Vzhodno partnerstvo, CSF Civil Society Forum Vzhodnega partnerstva je najostreje obsodil belorusko vlado za sramotno odločitev izstopa iz programov.
Napad Rusije na Ukrajino je za Poljsko potrditev, da Rusija predstavlja varnostno grožnjo in za njeno varnost ne zadošča članstvo v NATO, to zagotavljajo le ameriške enote na Poljskem, za kar je Poljska prepričala ZDA leta 2017, ko je bilo na Poljskem nameščenih prvih 1000 ameriških vojakov, in seveda pospešeno oboroževanje, krepitev lastne vojske. Tuskova politika do Rusije, pomiritev odnosov, sprava, je z vojno v Ukrajini izgubila smisel. Tusk sedaj ne more obnoviti odnosov z Rusijo, v usmeritvah KO – (DRŽAVLJANSKE KOALICIJE) je izpostavil brezpogojno pomoč Ukrajini, kar je sedanja vlada PiS-a začela omejevati. Bo Tusk obrnil ta trend, bo ustavil ogromne oborožitvene stroške, ali bo nadaljeval s krepitvijo vojske…bodo ZDA še tako kot doslej nameščale raketne zmogljivosti na Poljskem… To bo, po moje, resen test za Tuskovo koalicijsko vlado.
Navdušenje EU, da bo prevladala proevropejska usmeritev je veliko, toda sprememb, ki jih bo potrebno storiti se ne da hitro narediti in izpeljati. Notranje politične razmere so zapletene, vzhodna območja/vojvodstva so v rokah PiS, lokalna samouprava ima precejšnje pristojnosti. Reformiranje Ustavnega sodišča mora potekati zakonito. Spreminjanje zakonov, ki naj bi liberalizirali pravice žensk, da odločajo o svojem telesu, omogočanje istospolnih zvez in LGBTQ…bo moralo skozi zakonodajno proceduro, v tej proceduri ima predsednik pravico veta, zavedati se je treba, da ima Poljska polpredsedniški sistem, veto lahko ustavi ali celo prepreči sprejetje zakona. Ob ponovnem glasovanju v Sejmu je za sprejetje zakona potrebna 3/5 (tripetinska oz. 60%) večina. Lažje bo, če bo na predsedniških volitvah zmagal župan Varšave, ki je najresnejši predsedniški kandidat Tuskove koalicije.
Kohabitacija med vlado Donalda Tuska in sedanjim predsednikom Andrzejem Dudo, ki izhaja iz PiS, ne bo teklo gladko, nasprotno, pričakovati je, da bo razmerje med obema težavno, Duda bo gotovo ščitil rešitve, ki jih je vpeljala PiS, to bo dodaten problem za Tuska in njegovo vlado. Predsednik lahko ustavi vsak zakon in zahteva popravke, ali zahteva presojo ustavnega sodišča, če sodi, da je zakon v neskladju z ustavo…Zavrnitev veta s strani Senata zahteva le enostavno večino v Sejmu. To se je zgodilo ob spornem zakonu o povezanosti oseb, ki so pod ruskimi vplivi. (Predsednik Duda bo na položaju še do 6. avgusta 2025, še skoraj 2 leti)
Poljska ima izjemno razvejane zunanjepolitične interese, ima pa tudi posebne odnose z Izraelom, ki so od časa do časa napeti, v preteklosti tudi skupne seje vlad. Izraelski predsedniki in/ali premierji se udeležijo vsakoletne komemoracije v Auschwitzu, 26. januarja, na dan osvoboditeve Auschwitza 1944. Odnosi med državama so se zaostrili po sprejemu zakona o vračanju judovskega premoženja pred dvema letoma, ki vračanje do skrajnosti omejuje. Mateusz Morawiecki (Prime Minister) “I can only say that as long as I am the prime minister, Poland will not pay for German crimes: Neither zloty, nor euro, nor dollar.” Times of Israel, 27 June 2021 Zunanjepolitični odnosi Poljske bodo za vsako njeno vlado izjemno pomembni, posebej s sosedami in Izraelom, močno zapleteni in obremenjeni s preteklostjo, še posebej z dogajanji v preteklem stoletju. Povratek v leto 2009 ni več mogoč…Vse to bo težko rešljivo za novo Tuskovo vlado.