Spoštovana, spoštovani

Vabimo Vas na predavanje z naslovom:
Meje ni več, kako naprej
Predavanje bo:
V četrtek, 10. januarja 2008 ob 17.00 uri v Konferenčni dvorani v pritličju poslovne stolpnice TR3, Trg republike 3, Ljubljana

Na okrogli mizi bodo sodelovali:

 
Rudi Pavšič, predsednik SKGZ

Boris Peric, predsednik upravnega odbora KB1909

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec, zgodovinar

Bogo Samsa, novinar

 
Razpravo bo povezoval dr. Jožef Kunič, predsednik SDMO

Prisrčno vabljeni!
 

                                                                                                                                                                                              

                                                                                       dr.Jožef Kunič

                                                                                     predsednik SDMO


Graditev novih odnosov med Italijo in Slovenijo

Civilna iniciativa skupine podpisnikov

Meja, za katero so se v minulem stoletju spopadale tri generacije Slovencev in Italijanov, izginja. Proces evropske integracije terja opustitev z mejo povezanih nacionalnih interesov, ki jih bo mogoče premostiti z oblikovanjem skupnega ozemlja, na katerem bosta naša naroda v duhu tekmovalnega sodelovanja skupaj živela in gospodarila ob izmenjavi znanja in kulture. To je izziv stoletja, ki kliče k povezovanju naprednih in sožitju odprtih sil.

Podpisniki te izjave prosimo javnost v obeh državah, da jo sprejme kot dobronamerni poziv. Predlagamo, da se Slovenci in Italijani, ki živimo na tem prostoru in smo bili v preteklosti največje žrtve zgodovinskih nasprotij, skupaj zavzamemo za to, da bi nove možnosti izkoristili za ustvarjanje produktivnega skupnega življenja in da bi ta prostor, ki je izzival konflikte evropskih razsežnosti, spremenili v območje stabilnosti, miru in sodelovanja.

Za razumevanje odnosa, ki so ga imele generacije Italijanov do našega prostora, moramo vzeti v roke karto rimske Italije za časa cesarja Avgusta. Njena zahodna meja je segala daleč v ozemlje današnje Slovenije. Prepričani, da so nasledniki Rimljanov, so bili patrioti risorgimenta nosilci ideje, da je to naravna meja njihove domovine, ki da jo je treba ponovno začrtati. Pri tem jih ni motilo dejstvo, da so to ozemlje naseljevali Slovenci, saj so jih videli kot »barbare« in zato dolžne, da sprejmejo »višjo« italijansko kulturo.

Na mit rimskega imperija se je cepil tudi mit Beneške republike in njene gospodujoče vloge na Jadranu, ki da jo je treba obnoviti, če naj se Italija kot šesta članica vključi v klub evropskih velesil. Ta ambicija je spodbudila odločitev rimske vlade, da leta 1915 stopi v vojno na strani Antante, ki ji je na škodo Avstro-Ogrske s tajnim paktom ponujala »strateško« vzhodno mejo in skoraj vso Dalmacijo. Ob koncu vojne pa se je Italija zaradi poraza pri Kobaridu in zaradi političnih razmer, ki jih je oblikoval predvsem vstop ZDA v svetovni spopad, znašla v kočljivem položaju. Predsednik Wilson ni priznaval tajnih pogodb in je zagovarjal pravico samoodločbe narodov, kar je bilo v prid pravkar nastali Kraljevini SHS. Italija je zaradi tega morala sprejeti kompromisno rapalsko pogodbo ( 1920 ), s katero se je sicer odpovedala Dalmaciji, na severnem Jadranu pa dobila vse, kar je zahtevala.

Posledica takšnega razvoja dogodkov je bil z ene strani naklep čimprejšnjega poitalijančenja novih »slovanskih« podložnikov, z druge pa občutek opeharjenosti zaradi »pohabljene« zmage. Odtod revanšistična politika, ki jo je v dvajsetih in tridesetih letih vodil Mussolini do Jugoslavije in jo v sodelovanju s Hitlerjem kronal leta 1941 z napadom nanjo. Ko se je dve leti kasneje izkazalo, da Italija ni zmožna nositi bremena tega zavezništva, je bilo videti, da je njenega nadzora nad severovzhodnim Jadranom konec. Omenjeni prostor so najprej zasedli Nemci, maja 1945 pa Jugoslovani. V tem trenutku, zaznamovanem s porajajočo se hladno vojno med Angloameričani in Sovjeti, pa je Italija imela srečo, da se je znašla kot obrambna marka Zahoda na ločnici med obema ideološkima blokoma.

Zaradi prodora partizanskih čet do Soče in poznejšega dogovora med velikimi silami je bila rapalska meja sicer močno popravljena v prid Slovencev, toda ne toliko, da bi zajela njihov celotni etnični prostor, vključno z Gorico in Trstom. Dejstvo, da je bila izrinjena iz Reke, Istre in velikega dela Primorske, je Italija doživela kot ponižanje, s katerim se še danes ne more sprijazniti. Tudi meddržavni sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Osimu je naletel na nezadovoljstvo v delu italijanske politike.

Pomembni razlogi za takšno politiko so vsekakor v dejstvu, da Italija, za razliko od Nemčije, ni zmogla svoje katarze po drugi svetovni vojni. Mlajšim generacijam italijanskega prebivalstva so bile prikrite mračne strani njenega ravnanja v preteklosti.

V zadnjih desetletjih se je v bistvu nadaljeval italijanski mačehovski odnos do slovenske manjšine, po osamosvojitvi Slovenije pa do nje pogosto neprijazna politika. Ob takšnem zgodovinskem razvoju se na obeh straneh ni bilo mogoče izogniti občasnim medsebojnim zaostritvam, obtoževanjem, nacionalističnim strastem in raznim oblikam hladnih odnosov. Kljub temu, da so se v zadnjem času odnosi na relaciji Rim – Ljubljana izboljšali, ne gre spregledati občasnih revanšističnih stališč italijanskih oblasti, tudi najvišjih. Z uveljavitvijo EU in novih odnosov v Evropi pa postaja vse to anahronizem.

2

Z odpravo mejnih kontrol med sosedami, Slovenijo, Italijo in Avstrijo, se odpirajo v odnosih med narodi tega prostora možnosti novega sodelovanja. Prepričani, da je treba v tem smislu pisati novo poglavje, podpisniki pričujoče izjave predlagamo nekaj potez in ukrepov, ki naj bodo kažipot v prihodnost, prijaznejšo od preteklosti.

Cenimo začetek izvajanja italijanskih zakonov o pravicah narodnih manjšin, tudi slovenske, v Italiji, čeprav z veliko zamudo in včasih nesprejemljivo previdnostjo. Vidna dvojezičnost bo zaznamovala območje, kjer skupaj živita naša naroda, in pričala o njuni enakopravnosti. Cenimo tudi nedavno odobritev deželnega zakona, ki potrjuje enakopravnost slovenske manjšine in pomenljivo spodbuja pouk slovenščine tudi v italijanskem okolju. Cenimo nedavno sprejeto odločitev o povečanju sredstev za delovanje slovenske manjšine. Zaviralni poskusi sicer osamljenih krogov, ki se oklepajo zgodovinskega revizionizma in razpihujejo različne oblike nestrpnosti, so nesmisel, ki je v nasprotju z duhom evropske sprave.

Neovirano svobodno gibanje ljudi, blaga in kapitala je velika priložnost, da se presežejo zgodovinska nasprotja. To je pravi čas za nujno potrebni preobrat tudi v miselnosti ljudi na italijanski in slovenski strani, da si ne bomo več tujci, pač pa dobri sosedje. To naj bo tudi čas spoštovanja in sobivanja različnih kultur. Spodbujajmo vse tisto, kar nam omogoča trajno strpno in prijateljsko sožitje. Temu cilju morajo biti na obeh straneh namenjena vsa prizadevanja politike, medijev in dobro mislečih, ne glede na različne politične pripadnosti. Le tako lahko premagamo preteklost, ki je prinesla toliko gorja in krivic ljudem na obeh straneh.

Zavedamo se, da je to zahteven program, saj zajema kompleks družbenega, gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja in v veliki meri posega tudi v osebne odnose med ljudmi, terja v marsičem spremembe v načinu razmišljanja, predpostavlja politično soglasje oblastnih organov v obeh državah.

Nujna je zavest o koristni vlogi obeh manjšin, italijanske v Sloveniji in slovenske v Italiji, seveda ob njih celoviti zaščiti, konkretnem priznanju povezovalne vloge ter njuni kulturni in gospodarski krepitvi. Zato podpiramo in priporočamo vse možne oblike njunega razvoja, povečanja samozavesti in aktivnega vpliva na politiko obeh držav. Če bodo glavni akterji pri svojih prizadevanjih za interese slovenske manjšine zmogli premagati svoja notranja ideološka in strankarska nasprotja, bodo lahko še uspešnejši.

Sosedstvo obeh držav v okviru EU ponuja številne nove priložnosti, odnos sil se spreminja, vse manj je razlogov za nacionalistična zaostrovanja, meje se ne bodo spreminjale. Slovenija je danes napredna demokratična država z relativno hitrejšo gospodarsko rastjo od večine evropskih držav. To še posebej velja za Primorsko, ki je bila po vojni zaostala, sedaj pa je med najbolj napredujočimi deli Slovenije.

3

Slovenska manjšina v Italiji uspešno premaguje svoje težave, narodnostna meja se v bistvu ni premaknila v škodo Slovencev, obnavlja se nacionalna zavest Beneških Slovencev, ki se skupaj z vsemi Primorci veselijo uradnega sklepa italijanske države o ustanovitvi nižje srednje šole v Špetru Slovenov. Ob trdni volji Beneških Slovencev, aktivni pomoči slovenske manjšine in sodelovanju slovenske pedagoške znanosti so bili ustanovljeni otroški vrtci in osnovna šola, ki jo obiskuje že 200 učencev ali dobra tretjina vseh učencev tega področja. V imenu katoliške cerkve se je Slovencem in še posebej slovenskim duhovnikom opravičil tudi videmski nadškof "za vse hudo, kar vam je cerkev prizadela". Vse to so dobra znamenja spremenjenih odnosov in uveljavljanja politike kulture sožitja. Verjemimo, da gre za trajno usmeritev !

Težišče obojestranskih prizadevanj je v bodoče potrebno osredotočiti predvsem na naslednja vprašanja :

  1. sodelovanje izobraževalnih, raziskovalnih, znanstvenih, kulturnih in zdravstvenih potencialov na obeh straneh meje, pri tem imajo lahko univerze oz. fakultete v Trstu, Vidmu, Gorici, Kopru in Novi Gorici pomembno poslanstvo;

  2. važna je ustrezna naravnanost šolskih programov na obeh straneh, da bi hitreje prebrodili jezikovne bariere, vse v skladu z evropskimi direktivami, ki predvidevajo pouk treh jezikov, italijanskega, slovenskega in angleškega ; sodelovanje je možno tudi na drugih področjih vzgoje in izobraževanja, da bi lahko hitreje premoščali razlike v pogledih;

  3. odpraviti je potrebno skoraj popolno zaporo prehajanja informacij, doseči večje sodelovanje sredstev obveščanja in tako omogočiti boljše medsebojno poznavanje ; iz podatkov o prodanih izvodih dnevnikov, revij, gledalcih televizije in poslušalcih radijskih oddaj izhaja, da je dovolj potencialnih interesentov za takšen projekt;

  4. izredno pomembno je gospodarsko sodelovanje, še posebej na obeh mejnih področjih, kot prispevek k večji gospodarski integraciji Italije in Slovenije, odpirajo se nove zaposlitvene možnosti ; odprtost ekonomskega sistema v obeh državah, poznavanje jezika, dosedanje izkušnje in sposobnost gospodarskih subjektov so garancija, da se bodo našle mnoge poslovne iniciative, ki ne potrebujejo vmešavanja in botrovanja državnih organov ; dovolj je ustrezna klima, ustvarjanje pogojev in spodbujanje;

  5. skupno morje, njegovo racionalno izkoriščanje in vse z njim povezane dejavnosti so nedvomno v interesu obeh strani ; politika sožitja, odprtosti in enakopravnosti mora vendarle upoštevati komplementarni, toda objektivno konkurenčni položaj pristanišč Trsta in Kopra ; rešitev je v iskanju možnosti sistemskega povezovanja in specializacije, morda v postopnem oblikovanju luškega sistema severnega Jadrana, uveljavljanju prednosti do pristanišč severne Evrope in privlačnosti dostopa iz Azije ; zato se zdi nesmiselno zavirati luški razvoj z načrti o energetskih pomolih in skladiščih ter uplinjevalnikih;

  6. nadaljnji razvoj infrastrukture je prav tako pomemben, vendar je tudi tu potrebno računati na različne interese, toda minimum je medsebojno obveščanje o načrtih, iskanje usklajenosti in obveznega soglasja o projektih, ki vplivajo na širši prostor in terjajo spoštovanje okoljevarstvenih meril.

4

Čeprav se zdi, da na obeh straneh v večji meri kot doslej dozoreva volja po uveljavljanju nove konstruktivne atmosfere medsebojnega razumevanja, si ne gre delati iluzij, da bo ob konkretnih problemih vse teklo gladko.

Bilo bi koristno institucionalno sodelovanje lokalnih in deželnih organov obeh držav, pa tudi osrednjih državnih oblasti. Zato se zavzemamo za ustanovitev posebnih koordinacijskih političnih teles v Rimu in Ljubljani, začenši z oblikovanjem parlamentarnih klubov za prijateljstvo in sodelovanje med Italijo in Slovenijo, še posebej pa tudi na ravni dežele Furlanije Julijske Krajine in medobčinskih oz. regionalnih organov obmejnega področja Slovenije.

Matični državi naj sprejmeta nujne dodatne spodbujevalne ukrepe in povečata finančno podporo do svojih manjšin.

Obe strani naj se zavežeta, da se odpovedujeta nestrpnim in sovražnim izzivanjem in očitkom na račun preteklosti. Ob morebitnih spornih vprašanjih bosta reagirali strpno. Občutljivi bosta do kakršnihkoli dejanj, ki bi kršila ta načela. Če pa bi vendarle na kaki strani do tega prišlo, ima prizadeta druga stran pravico in dolžnost, da z argumenti odločno in ustrezno reagira.

---

Pobudo za objavo te izjave so sprožili naši kolegi, ki živijo v Italiji. Z razumevanjem smo se temu pridružili podpisniki iz Slovenije.

Seveda se zavedamo, da se slovenski manjšini v Avstriji in na Madžarskem prav tako soočata s težavami pri uveljavljanju svojih pravic. To še posebej velja za Slovence v Avstriji, ki desetletja po podpisu avstrijske državne pogodbe noče uresničiti njenih določil. Vprašanje dvojezičnih krajevnih oznak in nemoči osrednjih avstrijskih oblasti nasproti nacionalističnemu nerazumnemu ravnanju koroške deželne vlade je zgled skrajno negativne in ozkosrčne manjšinske politike. V pogojih odprte meje in članstva sosednih držav v EU bi res lahko pričakovali tudi od Avstrije preobrat k razumevanju, velikodušnosti, sožitju in medsebojni toleranci.

V decembru 2007.

Podpisniki:

Dario Cupin, Viljem Černo, Boris Iskra, Miroslav Košuta, Jože Pirjevec, Bogo Samsa, Stojan Spetič, Gorazd Vesel, Klavdij Palčič, Stojan Batič, Marko Bulc, Egon Conradi, Zvone Dragan, Miran Goslar, Niko Kavčič, Andrej Marinc, Rino Simoneti, Niko Toš, Janez Winkler, Ivan Zupan.


Povzetek razprave na Okrogli mizi z naslovom

Meje ni več, kako naprej

ki je bila dne 10.1.2008 organizirana s strani Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO).

Na okrogli mizi so kot uvodničarji sodelovali

Rudi Pavšič, predsednik SKGZ

Boris Peric, predsednik upravnega odbora KB1909

Akademik prof. dr. Jože Pirjevec, zgodovinar

Bogo Samsa, novinar

Razpravo je povezoval dr. Jožef Kunič, predsednik SDMO

Podnaslov okrogle mize je bilRazprava ob izjavi »Graditev novih odnosov med Italijo in Slovenijo«“, saj je bil namen razprave poleg razpravljanja o novih razmerah, ki jih vzpostavitev Shengenskega režima prinaša, tudi razprava o omenjeni izjavi, ki se nanaša prav na to problematiko. Izjava je bila podpisana in sporočena javnosti s strani podpisnikov in SDMO oziroma okrogla miza nima namena izjave spreminjati oziroma dopolnjevati. Gre pa za zelo aktualno problematiko, do katere bi se slovenska zunanja politika po našem mnenju morala jasneje opredeliti in izdelati strategijo, ki naj postane stalnica slovenske zunanje politike v zvezi s to problematiko in ta strategija naj postane kar se da neodvisna od trenutnih vladajočih koalicij v Republiki Sloveniji. Razprava na tej okrogli mizi predstavlja torej dodaten prispevek k oblikovanju takšne strategije. Verjetno ob predsedovanju Svetu EU trenutna slovenska vlada ne more resneje oblikovati takšne strategije, zato naj bo to prispevek predvsem bodoči vladi, ki pa bo morala takšno strategijo oblikovati, če bo hotela na zunanje političnem področju biti uspešna. Seveda za dobro in s strani vseh relevantnih faktorjev sprejeto strategijo ne zadoščajo razprave v ozkih uradniških krogih, ne zadoščajo razprave v krogih politike, ampak se mora nujno vključiti zainteresirana civilna družba, ki ni obremenjena s političnimi ali službenimi ambicijami, temveč izraža nacionalni interes.

Stanje:

Razpravljalci so ugotavljali, da je odprava mejnih formalnosti mejnik v življenju Slovencev tako na eni kot na drugi strani ter da je to izjemno pozitiven korak. V zadnjih desetih letih je bilo storjenih mnogo pozitivnih elementov za slovensko manjšino, še posebej v Benečiji. Čeprav pozno, pa vendar, se je Zaščitni zakon za slovensko manjšino začel uresničevati.

Gospodarska meja je dejansko prenehala obstajati z dnem vstopa Slovenije v EU in gospodarski odnosi so se z vstopom Slovenije v evro območje še dodatno liberalizirali. Prostor, na katerem Slovenci živijo, zaobsega pomembne infrastrukture, saj sta tam pomembni pristanišči, letališče, prevozne zmogljivosti. Ob tem je pomembna ugotovitev, da je gospodarska rast v Sloveniji bistveno hitrejša od italijanske, še posebej na območjih v bližini meje. Slovensko zamejsko gospodarstvo je cvetoče in ne moremo govoriti o ubogi manjšini temveč o gospodarsko razviti manjšini, ki je sposobna in uspešna.

Sodelovanje med obema stranema ni takšno, kot bi si ga želeli. Na goriškem območju je bilo podpisanih 42 skupnih projektov, a realizacije ni opaziti. Pomemben je podatek, da kar 30 odstotkov prebivalcen Gorice še ni prestopilo meje. Posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da je iz Nove Gorice odšlo v notranje območje Slovenioje okrog 1400 oseb z visoko izobrazbo, brez potrebnega znanja pa bo težko obdržati etnično mejo in gospodarski napredek slovenske manjšine.

Razpravljalci so tudi ugotavljali, da so v Italiji še vedno centri moči, ki so protislovenki in delujejo z močno finančno podporo. Okrog 250 fašistov iz Gorice je bilo odlikovanih v zadnjem obdobju. Naša stran je izročila spiske iz naših arhivov, na njihovi osnovi se na italijanski strani sedaj pripravljajo odškodninske tožbe, oni pa svojih spiskov niso izročili. Tudi nekatere politične stranke izkoriščajo nacionalizem. V razpravi je bilo tudi poudarjeno, da sta se Italija in Hrvaška večkrat skušali dogovarjati na račun Slovenije.

Poudarjeno je bilo, da doslej ni bilo celovitega pogleda na to, kakšni naj bodo odnosi med Slovenci z obeh strani meje in znotraj manjšine same.

Možnosti:

Z odpravo mejnih kontrol in z možnostjo prestopanja meje kjerkoli, so se odprle možnosti za nove oblike življenje in sodelovanja. V odnosih med narodoma se tako odpira novo poglavje. Prostor Slovencev postaja celota, na območju Gorice, Trsta, Krasa in Kopra postaja neko veliko območje, nekakšen megapolis.

Ustvarja se nova gospodarska realnost. Delstvo je, da je italijansko gospodarstvo v bližini državne meje v veliki meri cvetelo na račun slabih ekonomskih razmer v Jugoslaviji. Sedaj teh ugodnosti ni več in odpirajo se možnosti za prodor slovenske podjetnosti, možnosti, da se disproporc v dosedanjem razvoju zapolni.

Na področju transporta, predvsem na področju luške dejavnosti, je neracionalna konkurenca škodljiva. Odpirajo se možnosti za sodelovanje med lukami, kar bi bilo za vse koristno. V preteklosti so povezovanje preprečevali politični razlogi, sedaj pa nastopajo novi pogoji, novi pogledi. Videti je, da se politična nasprotja umirjajo.

Odpirajo se možnosti za krepitev usmerjanja pogledov naprej in ne nazaj, kar seveda ne pomeni pozabljanje zgodovine, ampak predvsem krepitev sodelovanja v skupni Evropi.

Predlogi:

Slovenija naj podpre manjšinsko reformo, ki jo v novih pogojih potrebujemo. Politične stranke in politična usmeritev naj bosta stvar posameznika, manjšina pa naj ima eno krovno organizacijo, ki naj bo demokratično vodena. Dveh ne potrebujemo, naj pa bo takšna, da jo bo vsak v Italiji živeči Slovenec videl kot svojo. Manjšina naj ima tri pomembne elemente dejavnosti: jezik, kultura in gospodarstvo. Krovna organizacija ni politična stranka oziroma politična organizacija, ampak naj bo izključno organizacija civilne družbe, enotna, demokratična. Okrepiti je potrebno obveščanje med Slovenijo in slovensko manjšino, več pozornosti pa je potrebno posvetiti usklajevanju med aktivnostmi znotraj manjšine same in matično domovino in manjšino.

Evropska regija naj postane območje, katerega center je Ljubljana in ne Trst. Center regije, v kateri naj bi bila Slovenija, ne more biti mesto, kjer slovenski jezik ne živi.

Od Italije je treba zahtevati, da se arhivi tudi z njihove strani odprejo. Pozorno pa je treba spremljati aktivnosti metod indirektnega pristopa s strani Italije, ki jih je zaznati v območju med obstoječo državno mejo in nekdanjo rapalsko. Posebej je treba biti pozoren na vsako nestrpno in sovražno izzivanje in storiti vse potrebno, da do tega ne prihaja tako na italijanski kot na slovenski strani. Politične stranke naj ne izrabljajo nacionalizma. Slovenija naj ima jasno stališče, da ni krivec za grozote med drugo svetovno vojno in takoj po njej.

Na področju problematike jezika je potrebno ohraniti etnično mejo, kar naj bo zaveza vseh slovenskih organizacij ter republike Slovenije, ki naj za ta cilj aktivno deluje. Etnično mejo pa lahko ohranjamo le z razvito kulturno aktivnostjo in z znanjem, ki ga naj pripadniki slovenske manjšine bodo kar se da v veliki meri deležni. Krepiti je potrebno univerzi na koprskem in goriškem ter intenzivirati povezovanje s tržaško univerzo.

Slovenci, živeči v Italiji, naj izkoristijo prednost, saj le oni obvladajo oba na tem območju govoreča jezika in naj razvijajo moderno, z znanostjo in sodobnimi tehnologijami podprto gospodarstvo. Neobstoj »Stare meje« še posebej njim nudi nove priložnosti, ki so tudi povezane z obstroječo infrastrukturo (luke, letališče, železniške povezave,...), in naj jih ob podpori slovenskih finančnih organizacij kar v največji meri izkoristijo. Zanašajo naj se na njihovo podjetnost ter na sposobnosti. Posebej je treba delati v smeri povezovanja pristanišč s ciljem odprave nezdrave konkurence; morje naj postane v gospodarskem smislu skupno morje. Večjo pozornost je potrebno dati petem koridorju, ki naj nudi Slovencem kar se da veliko gospodarskih priložnosti. Zavedati se je treba, da bo le ekonomsko uspešna slovenska manjšina lahko branila obstoj slovenskega etničnega prostora.

Republika Slovenija mora izdelati strategijo odnosov z manjšino oziroma tistih odnosov z Italijo, ki so relevantni za slovensko manjšino živečo v Italiji. Strategija naj zaobseže celovito logiko odnosov do manjšine. Treba je poglede usmeriti v bodočnost, a pri tem zgodovine nikakor ne pozabiti. Vloga obeh manjšin, to je italijanske v Sloveniji in slovenske v Italiji naj bo predvsem v sožitju in sodelovanju; ne gre za ljubezen, ampak za interes.

Razprava o izjavi »Graditev novih odnosov med Italijo in Slovenijo«:

Več razpravljalcev je imelo pripombe na nekatere nepreciznosti ali pa manjše verbalne nerodnosti, a vsebinsko je izjava v celoti dobila široko in nedvoumno podporo in bi jo morala slovenska zunanja politika v bodoče v kar največji možni meri upoštevati.


Dr. Jožef Kunič

Predsednik SDMO

E-novice
Naročite se na novice in bodite pravočasno obveščeni o vseh novostih in dogodkih.
Vpišite svoj e-naslov
© 2007 SDMO - Vse pravice pridržane Politika zasebnosti Avtorji